Za svoj zadnji film je Anderson navdih poiskal pri avstrijskem pisatelju Stefanu Zweigu, ki je v 20. in 30. letih preteklega stoletja veljal za enega najbolj popularnih in prevajanih piscev romanov, kratkih zgodb, potopisov in celo gledaliških iger. Glede na njegovo razburljivo življenje ne preseneča, da je Andersona v enaki meri kot njegovo pisanje navdihnila tudi življenjska zgodba rojenega Dunajčana, ki se je pred nacizmom najprej zatekel v London, kasneje pa se je ustalil v Braziliji, kjer je tudi umrl.
Anderson se seveda ni odločil za tradicionalno priredbo, temveč si je od njegovega dela raje sposodil številne reference, v manjši meri pa se je oprl tudi na Zweigove sodobnike. Film Grand Budapest hotel (The Grand Budapest Hotel, 2014) se tako začne z referenco na Zweigovo delo in konča s posvetilom nedoločenemu pisatelju, ki je živel v času, v katerem se odvije Andersonova zgodba. Da pa je njegova zgodba zelo svobodna priredba oziroma »priredba priredbe«, je jasno že uvodoma, saj prvoosebni pripovedovalec izrecno poudari, da pripoveduje zgodbo »natančno tako, kot jo je slišal iz druge roke«.
Grand Budapest hotel je pred drugo svetovno vojno veljal za enega najboljših hotelov v Evropi, glavno besedo pri vodenju te ugledne ustanove pa je imel receptor Monsieur Gustave (Ralph Fiennes), ki je bil ne samo najboljši možni receptor, ampak tudi osrednja hotelska atrakcija. Kot kmalu ugotovi postrešček (in kasneje Gustavov varovanec) Zero Moustafa (Tony Revolori), so imele Gustava v čislih predvsem starejše dame, ki so hotel obiskovale nekajkrat na leto samo zato, da bi nekaj dni lahko preživele v njegovi družbi. Ena izmed teh dam je bila tudi Madame D. (Tilda Swinton), ki je Gustavu v oporoki zapustila neprecenljivo umetnino. Prav ta zapuščina pa postane povod za burleskno nadaljevanje zgodbe, ki vključuje krajo omenjene umetnine, prvo ljubezen, pobeg iz zapora, razkritje ilegalne mreže receptorjev znanih hotelov, izbruh vojne in vse ostalo.
V burlesknem delu filma je očiten vpliv režiserjev, kot sta Buster Keaton in Ernst Lubitsch, celotno dogajanje na platnu pa deluje namerno umetelno, kar je posledica dovršene scenografije in kostumografije (vključno z lasuljami, ki ostanejo nedotaknjene tudi po smrti protagonista). Kretnje, geste in celo premiki obrvi igralcev so koreografirani do potankosti, humor, ki ga ne manjka, pa je podan stoično in mestoma »keatonovsko« brezizrazno. Anderson je očitno tiste vrste režiser, s katerim igralci zelo radi sodelujejo, in tako je v epizodnih vlogah mogoče videti imena, kot so Harvey Keitel, Mathieu Amalric, Willem Dafoe, Jeff Goldblum, Bill Murray in drugi, kar na trenutke učinkuje kot mimohod znanih obrazov. Glavna zvezda filma pa je seveda Ralph Fiennes, ki igra podobno vlogo kot jo je igral že v filmu Bernard in Doris (2008), le da tokrat lik očarljivega in pretkanega Gustava pripelje do skrajnosti. Odlični dialogi mu pomagajo pri oživljanju lika, ki zna biti v enaki meri obscen in vljuden, senzibilen in brezčuten. Ne glede na to, kaj pride iz njegovih ust, se to zgodi brezhibno olikano, ob tem pa nikoli ne pozabi na svoj parfum, ki že z imenom pove vse – L'Air de Panache.
Grand Budapest hotel je avtorski film, kot je film sploh lahko avtorski, tisto, kar kritiki radi očitajo Andersonu – grajenje fantazijskih svetov, ki samo od daleč spominjajo na resničen svet – pa se tokrat izkaže kot dodaten plus. Anderson namreč na platnu oživi že davno izginuli duh predvojne Evrope, in sicer s toliko distance in domišljije, da ustvari povsem originalen svet, zato mu nihče ne more očitati potvarjanja ali ponarejanja dejstev. Besede ob koncu filma, s katerimi novi receptor opiše starega receptorja: »Mislim, da je njegov svet izginil veliko prej, preden je on vstopil vanj. Vendar pa je obdržal iluzijo o tem svetu z izjemno gracilnostjo,« bi tako lahko veljale tudi za režiserja samega. Grand Budapest hotel je namreč iluzija, zgrajena z velikim občutkom in spoštovanjem do časa in ljudi, ki so tokrat navdihnili Andersona.