Zato pa se zdi, da bi lahko z Don Juanom primerjali nimfomanko, vsaj tisto z moškim imenom Joe, ki je naslovna junakinja zadnjega filma Larsa von Trierja. Res je nihče ne vpraša, ali v kaj verjame, toda gospod Seligman, ki posluša njeno pripoved, se ob opisu neke njene izkušnje domisli Fibonaccijevega števila. A tudi za samo Joe je najpomembnejše Število. Ko se je pri svojih 15 letih odločila za izgubo nedolžnosti, si je zapomnila samo število fantovih sunkov v vagino in rit: 3 + 5, ti številki pa sta nato v filmu še izpisani. Po najstniškem tekmovanju s prijateljico, katera se bo na vlaku večkrat dala dol in osvojila vrečko bonbonov, pa gre samo še za število moških, s katerimi Joe seksa – povprečno z osmimi na dan.
V tem pogledu se vsaka primerjava med nimfomanko in Don Juanom neha, saj ga Joe močno presega. Donjuanovski mit je mit Nestanovitneža, za katerega je ves užitek ljubezni v spremembi. Sprememba oziroma menjava pa se mu posreči le tako, da prelomi vsako ljubezensko obljubo – in prav zato, ker se nobene ne drži, lahko ljubezensko razmerje zmeraj znova začne. Že, ampak zakaj vse to počne? Ker je zvestoba zanj enaka smrti, medtem ko »porajajoča se nagnjenja« pomenijo novo rojstvo. Donjuanovski mit bi potemtakem ponujal afirmacijo življenja kot nenehnega prečkanja linij smrti ali, drugače, serija žensk, ki si jih želi, je neskončna zato, ker izhaja iz konca ali, bolje, beži pred koncem oziroma zvestobo kot smrtjo.
Trierjeva nimfomanka ne prelomi nobene ljubezenske obljube, ker nobene niti ne da. Zanjo ima Kvantiteta, število moških in spolnih aktov, ravno vlogo izničenja Kvalitete, če je to ljubezen. Če toliko seksa, tedaj prav zato, da bi čim manj ljubila; ali kot da bi s seksom hotela dokazati, da ljubezen ne obstaja. V nekoga, Jeroma, se vendarle zaljubi, toda ali ni pogoj za to, da se odpove seksu z njim in da Jerome izgine z drugo žensko? Ko se vrne, pristane v njeni postelji, toda tedaj je obenem samo eden izmed treh njenih ljubimcev, kategoriziranih z živalskimi metaforami. Na prav poseben način pa se ta »razcep med seksom in ljubeznijo« (Freud seveda pozna tudi njegovo psihoanalitsko utemeljitev) pokaže v epizodi z naslovom »Gospa H«, ki je sploh najboljša v filmu. Joe je odslovila nekega moškega, ker čez eno uro pričakuje drugega, toda odslovljeni se kmalu vrne s kovčkom v roki in z izjavo, da je zapustil ženo. Toda kmalu za njim pride še žena s tremi otroki, da bi si ogledala moževo »kurbirsko gnezdo«, ki je uničilo družino. Uma Thurman je prav imenitna v klobčiču igrane porogljivosti in resnične bolečine, ki je Joejine edine besede, da gre za pomoto, saj ona vendar ne ljubi njenega moža, prej okrepijo kot ublažijo. Toda za to sceno Joe ni prav nič kriva. Če je kdo krivec, je to prav ta, ki je zdaj videti kot največji tepec, torej prešuštnik, ki je videl ljubezen tam, kjer je šlo za seks.
Trierjeva Nimfomanka je dvodelni film, toda po prvem delu, v katerem 40-letna Joe (Charlotte Gainsbourg) gospodu Seligmanu (Stellan Skarsgard), ki jo je pretepeno in nezavestno našel na ulici ter odpeljal k sebi domov, pripoveduje o genezi svoje nimfomanske kariere (mlado Joe igra Stacy Martin), še ni mogoče ničesar reči o tem, ali je spolno razmerje obstajalo kaj bolj oziroma ali je kaj pridobilo na račun neobstoja ljubezni. In prav tako ne, ali je, kakor za Don Juana, tudi za nimfomanko Joe Število v erotičnih zadevah impliciralo tudi kakšno enačbo. Primerjava z Don Juanom se namreč zdi umestna tudi z vidika konca. Don Juanov konec je grozljiv, tako v podobi Kamnitega gosta, ki pride ponj, kot pekla, v katerega ga odpelje. Prav strašna kazen za Don Juanovo vero v Kvantiteto namesto v Kvaliteto, v število erotičnih zadev namesto v »kvaliteto ljubezni«. In nič manj grozljiva ni uvodna sekvenca Nimfomanke, s počasno vožnjo kamere po praznih in zanikrnih nočnih ulicah, zalitih z dežjem, s potopitvijo v temo neke zidne odprtine, in končno z ženskim telesom, ki kot mrtvo leži na tleh. A namesto Kamnitega gosta pristopi Seligman, kot kakšen dobri angel, ki Joe obudi od mrtvih in ji doma oskrbi rane. Potem pa je nevtralen poslušalec njene zgodbe, torej prav takšen, ki ga Joe, ki se ima za »slabo osebo«, potrebuje, da jo lahko pove. Kot da bi bila nimfomanka prav zato, da bi lahko postala pripovedovalka – in učinek njene pripovedi je tudi ta, da so njene spolne izkušnje (vsaj te mladostne) ob vsej eksplicitnosti, s katero so prikazane, obenem distancirane in celo osmešene. Sicer pa je bilo nekaj komičnega že pri Don Juanu, ki je toliko menjaval ženske, da je lahko polnil svoj seznam njihovih opisov.