Barbara Rogelj

Nedavno sem bila na mednarodni konferenci o kulturni vzgoji v Amsterdamu z naslovom Quality Now! in tam smo se pogovarjali o tem, da so raziskovanja tovrstnih učnikov zelo težavna, sploh kar zadeva neposredne odzive. Da bi dognali dejanski učinek tovrstne vzgoje, bi potrebovali večletni monitoring oziroma spremljanje populacije, zato je smotrneje govoriti o ciljih tovrstne vzgoje: vzgojiti občutljivega, radovednega in zahtevnega bralca, gledalca, poslušalca. Vsi ti cilji so zapisani tako v državnih kot mestnih strategijah kulturnega razvoja, ob tem so tudi kazalniki, usmerjeni v širše kulturno okolje, na to smo adaptirali strategijo in vizijo Cankarjevega doma.

Kulturna vzgoja je razumljena kot temeljna pravica posameznika, zato v javni interes sodita vzgoja in izobraževanje o umetnosti in kulturi ter izražanje lastne ustvarjalnosti. Skrb za tovrstno vzgojo v CD razumemo kot enakovreden del kulturno-umetniških programov, radi bi oblikovali omikano generacijo, ki se bo s široko izoblikovano estetsko in etično izkušnjo znala spopasti z množico impulzov, ki jih ponuja široka kulturna produkcija. Skratka da bodo mladi znali prepoznati kakovost in doživeti občutek presežnega. Seveda mladostnikov odnos do kulture sooblikujejo izkušnje, priložnosti, interesi, izobraževanje, družina, vrstniki in socialno-kulturni kontekst, vendar pa na razvoj v veliki meri lahko vplivamo tudi producenti kulturnovzgojnih vsebin – s premišljenimi, metodično zasnovanimi programi ter tako, da upoštevamo zunanje motivatorje, torej starše in pedagoge. V času novih tehnologij, medijskih ekspanzij, ko je svet postal »dostopen« in na dlani, z njim pa tudi dobrine, je senzibilizirana kulturna vzgoja izjemno pomembna. Deluje pravzaprav na daljici treh dejavnikov dom–šola–kulturne ustanove, ki morajo biti med seboj složni.

S tem se ne morem povsem strinjati; med učitelji in profesorji, ki prihajajo na bazar, imamo številne »zaveznike«, s katerimi tvorimo odličen dialog. Že sami so ustvarjalni, na bazar pridejo po nove informacije, izzive, no, pri nekaterih pa je res treba prebuditi interes za kulturo. Ravno zato želimo ponuditi kakovostne projekte in programe tudi drugih kulturnih ustanov, spodbujamo kreativnost in partnerstva kulturnih ustanov z vrtci in šolami, hočemo krepiti zavest o pomenu kulturno-umetnostne vzgoje v vzgoji in izobraževanju ter širši družbi.

Tako med udeleženci kot razstavljalci in ustvarjalci takoj po bazarju opravimo evalvacijo projekta in odzivi so praktično vsi pohvalni. V enem dnevu na enem mestu je mogoče dobiti vse informacije o kakovostnih programih, zato velikokrat na bazar iz ene šole napotijo več sodelavcev. Udeleženci ne begajo od stojnice do stojnice, na bazar se pripravijo in prijavijo že kakšen mesec prej.

V Cankarjevem domu sem uvedla prakso, da se pred sezono srečamo z učitelji, profesorji, mentorji na zajtrku, kjer jim predstavimo ponudbo novih projektov in jih opomnimo na večletne projekte. Koordinatorica Kristina Jermančič praktično vse šolsko leto ostane z njimi v stiku, tudi zato obisk pri nas še vedno raste. Mlado publiko »za izven« običajno nagovarjamo z abonmaji, izbran program pa mlade ne samo seznanja z različnimi umetnostnimi zvrstmi in žanri, temveč jim zelo pogosto omogoči doživetje presežnega. Če si to izkušnjo želijo še kdaj ponoviti, smo dosegli vse. Z libertistično logiko tu ne pridemo daleč, gre namreč za območje nemerljivega v bankovcih.

Če obisk Cankarjevega doma ali druge kulturne ustanove ni samo ogled, temveč pomeni kreativno in načrtno delo, potem mlade lahko zanimata tako opera kot kak sodoben performans. Kot primer bi izpostavila izvrstno koncipirano kulturnovzgojno učno uro Igralec, ki jo igramo že osemnajsto leto. Zahvaljujoč sijajni igralski ekipi, vzorno profesionalnim sodelavcem in seveda tudi natančni režiji uprizoritev vse do danes ni bistveno zanihala v kakovosti. Dokazljivo pa je naslednje: gledalci pri vseh treh predstavah uživajo, reakcije so burne, veliko se smejijo, aplavzi na »odprti sceni« niso redki. Pa se tudi česa naučijo? Ja, o tem sem prepričana! Učne predstave jim klasično šolsko snov postavijo v čisto drugačne, nove kontekste, osvetlijo s povsem drugih strani. Dragocenost tega projekta je, da pojasni razliko med profesionalnim in neprofesionalnim. Opažam, da ima velik del naših mladih obiskovalcev precej zmedene pojme o umetnosti. To samo po sebi ni tako zelo hudo, hudo pa je, kadar so popolnoma nezmožni ločevati amaterizem od profesionalizma. Jezik, umetnost in kultura so v današnjem svetu precej ogroženi in zanje se je treba boriti. So edini jez, ki nas bo nekega dne ločil od morja povprečnosti, banalnosti.

Kreativen učitelj ne more priskutiti prav nobene teme. V dober dizajn se da zapakirati najresnejšo dramo, pa bo lahko navdušila, najlažja pot je seveda populistična.

Na dogodke je mlade ljudi treba pripraviti, nujna je tudi refleksija po dogodku. Kulturni bazar k temu dodaja svoj delež, tako da je marsikje priprava že praksa. Mi pa ponudimo dogodek, ki je kakovosten, profesionalen in primeren starostni stopnji.

Če govorimo o dostopnosti, je denar seveda problem, zato bodo naša prizadevanja in razmišljanja morala slediti evropski politiki na tem področju. Kulturni in umetnostni programi zanesljivo ne morejo biti dobičkonosna dejavnost. Drug problem je geografska dostopnost; na prej omenjeni konferenci smo bili gosti sodobnega muzeja Stedelijk, kjer poznajo brezplačne avtobuse… Interes za kakovostno kulturno in umetniško ponudbo je vedno, samo vzbuditi ga je treba znati. Ni zainteresiranih otrok, so samo bolj ali manj kreativni vzgojitelji.

Ne boste verjeli: vznemirjajo jih zelo podobne vsebine, ki so vznemirjale nas. Festival dijaške kulture vidim predvsem kot prostor srečevanja dijakov z različnimi stališči, kjer se njihova potreba po artikulaciji sreča z vrstniki, s sorodnimi ustvarjalci pa tudi s takšnimi, katerih postopke je treba premisliti in se do njih opredeliti. Pri tem dobijo zavest, da niso sami in da z njimi, če se z uveljavljenimi pogledi na svet ne strinjajo, ni nič narobe, morda je celo obratno. Pri nagrajevanju njihovih predstav smo v minulih sezonah vedno poskušali upoštevati ravno avtentičnost, ne pa morebitno približevanje oziroma oponašanje umetnosti odraslih. Hkrati se dijaki s svojo dejavnostjo v srednješolskih krožkih učijo zapletene abecede posameznega medija, videa, gledališča, plesa, da stopijo na morebitno nadaljnjo umetniško pot pogumnejši in bolj vešči.

Časi so res hudi in nič ne kaže, da bo kaj bolje, zato bi o dostopnosti morali zelo resno razmišljati. Mi smo vendarle s šolskim obiskom in obiskom za izven v visokem odstotku vezani na Ljubljano z okolico, tako da resnejšega upada ne opažamo.

Za kulturno-umetnostno vzgojo na šolah so v glavnem zadolženi kulturni koordinatorji, ponekod vodstvo šole. Če omenjate zborovstvo, pa je to domena Zavoda za šolstvo, strokovnih delavcev s področja glasbe, veliko vlogo ima tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Sicer pa se ta problematika nanaša na avtonomijo pedagogov, šol in njihove ozaveščenosti.