Sibil Svilan

Primer Cimosa kaže, kako dogovori o prestrukturiranju podjetij ne bi smeli potekati. Ne le rok, tudi način in vsebina dogovarjanja doslej sta pokazala, da se način, ki smo ga do zdaj ubirali v Cimosu, ne izide. Gre pa za tipičen primer reševanja prezadolženega podjetja, ko se reševanje prelaga na banke, namesto da bi finančno, poslovno in organizacijsko prestrukturiranje družbe bankam predlagali menedžerji in lastniki. O vsebini dogovorov seveda ne morem govoriti.

Ko nastopijo težave, se tako lastniki kot menedžment na banke obrnejo zelo hitro, a predstava, kako se rešujejo podjetja, je v Sloveniji neustrezna. Bistven je namreč gospodarski ciklus in ta poganja kreditni ciklus in ne obrnjeno. Za gospodarstvo so podjetja, ki ustvarjajo novo vrednost, bistveno pomembnejša od bank. Tudi pri insolvenčnih postopkih je večina prepričana, da se lahko slaba podjetja reši prek bank. Te naj bi bodisi podaljšale obstoječa posojila do te ročnosti, da to niso več posojila, ampak neki kvazikapital, bodisi konvertirale terjatve v kapital in se iz ekonomskih lastnikov spremenile v dejanske lastnike. Kot tretje naj bi podjetjem banke pomagale še s tekočo likvidnostjo, država pa z donacijami, kar je še bolj zgrešeno. Prestrukturiranje podjetij in insolvenčni postopki so predvsem stvar menedžerjev in lastnikov in šele potem bank.

Del sanacije gospodarstva prek sanacije banke je možen, vendar je to premalo. Kako naj banka postane lastnica desetih družb iz desetih različnih sektorjev? Nimamo znanja, kako prestrukturirati družbe, kaj šele sektorskega znanja. Kako naj na primer upravljamo letalsko družbo, logistično ali trgovsko podjetje, gradbeno družbo pa še kakšno visokotehnološko informacijsko družbo? Nalogo prestrukturiranja podjetij ima lastnik oziroma menedžment, ki mora priti do novih poslovnih modelov, ki se jih da financirati. Banke bomo pri tem zagotovo sodelovale in zagotavljam vam, da so banke doslej podprle vsako sanacijo, iz katere je prišel konkretni predlog za izboljšavo poslovnega modela ali nov poslovni model. Tak je primer Intereurope, ali pa primer Steklarne Rogaška, kjer so nov razvojni model postavili novi tuji lastniki. Pričakovanja, da bo to naredil nekdo z vrha, pa so iluzorna.

Načrte ministra težko komentiram. Od 45.000 aktivnih podjetij jih skoraj petina posluje z izgubo, dolg na kapital teh podjetij še vedno znaša okoli 140 odstotkov. Od 9000 do 10.000 podjetij v Sloveniji potrebuje pet milijard evrov kapitala. Še večja težava je, da ima večina teh podjetij zadolženost med pet- in osemkratnikom dobička iz poslovanja pred amortizacijo in odpisi, medtem ko se to razmerje v Evropi giblje med tri- in štirikratnikom, kar je z vidika bank kreditno sposobno podjetje. Slovenska podjetja brez sanacije ne morejo dobiti posojil, saj imajo bistveno premajhen denarni tok, da bi jih lahko v naslednjih letih poplačala. Razdolžitev s prodajo nepotrebnega premoženja je v času krize nemogoče, lastniki pa denarja očitno nimajo. Kapitalski krč zato predstavlja največji problem in v tem smislu verjetno razmišlja novi minister za gospodarstvo.

Podoben sklad poskuša SID banka oblikovati že tri leta. Ker naš delež v takem skladu ne sme presegati 49 odstotkov sredstev, saj bi sicer šlo za državno pomoč, potrebujemo od 51 do 55 odstotkov zasebnega kapitala in tega iščemo na mednarodnih trgih. A do zdaj pripravljenosti žal ni glede na trenutno stanje podjetij v Sloveniji. Investitorji ne želijo sklada samo za Slovenijo, če že, želijo, da bi bil ta namenjen celotni regiji. Stimulativnih razlogov, da bi prišli vlagatelji v Slovenijo, ni. Donosnost slovenskih podjetij na kapital je v zadnjih petih letih namreč padla pod en odstotek in je v tem trenutku najnižja v Evropi, kjer je povprečje od osem do 12 odstotkov. V ZDA znaša v povprečju od deset do 15 odstotkov, v Aziji med 12 in 18 odstotki. Poslovne modele podjetij je treba čim prej preoblikovati tako, da se bo donosnost na kapital gibala vsaj med petimi in osmimi odstotki, saj bomo le tako lahko privabili vlagatelje. Tuji vlagatelji vidijo težavo še v korporativnem upravljanju, pomanjkanju podpornih mehanizmov države in dejstvu, da za vlaganja v slovenska podjetja niti Slovenci sami niso zainteresirani.

Ne, ker SID banka ne sme refinancirati slabih podjetij, ker je to posredna državna pomoč. Skušamo pa oblikovati nove produkte, kjer bomo skupaj z drugimi bankami financirali podjetja. To ne bodo premostitvena posojila, ampak bo šlo za obliko sofinanciranja oziroma sindiciranega posojila, s katerimi bo SID banka skupaj s komercialnimi bankami financirala tista podjetja, ki imajo nove poslovne modele. Poslovne banke imajo v tem trenutku dovolj denarja, in zato ne potrebujejo več naših sredstev, kot so jih v preteklosti, potrebujejo pa sodelovanje pri konkretnih primerih financiranja perspektivnih podjetij. Sredstva bi bila namenjena podjetjem, ki imajo nov poslovni model, ustrezen denarni tok in odgovorne lastnike. Pri tem bomo upoštevali pravila odgovornega financiranja, kar pomeni, da bomo zahtevali najmanj 25 ali celo 30 odstotkov lastne udeležbe, ostalo pa bomo zagotovili mi, skupaj s poslovno banko, ter tako skušali poslovnemu modelu podjetja zagotoviti konkurenčnost na domačem, zlasti pa na izvoznem, torej svetovnem trgu.

Z vidika padanja zahtevane donosnosti za slovenske papirje da, a dejansko smo dobili premor, nič več. Zdaj je odločilno, kako bomo izpeljali druge strukturne reforme, ki so enako potrebne, kot je bila sanacija bank. Če to ne bo izvedeno letos in v naslednjem letu, bo naš položaj v letih 2015 in 2016 še slabši in posledice verjetno še bolj negativne. Prvi korak, sanacija bank, je dobra spodbuda, da znamo in zmoremo.

Smo ena najmanjših bank, ki je vključena v AQR-pregled. Ne samo po bilančni vsoti, tudi po številu zaposlenih, zato je to zelo velika obremenitev za SID banko. Pri teh pregledih se pojavljajo zelo klasična, tako imenovana zlata bančna pravila, ki jih slovenske banke nismo vedno upoštevale. Na primer količnik med kapitalom in kreditom dolžnika oziroma lastna udeležba investitorja v vsakem projektu naj bi bila najmanj 25-odstotna. Slovenske banke smo zelo slabe tudi v zgodnjem opozarjanju na težave podjetij in v izterjavah. Zato se počutimo zelo nelagodno, ko nas obtožujejo, da delamo proti podjetjem, ker resnica je drugačna. Ko so podjetja s plačili zamujala že več kot 90 dni, banke nismo ukrepale, tudi po 180 ali celo 365 dneh zamud nismo sprejeli ukrepov, ki bi jih morali, ker smo želeli pomagati in upali, da bodo podjetja sama izvedla sanacijo. To se nam zdaj maščuje. V skladu s klasičnim bančnim standardom in tudi pregledi AQR je treba začeti ukrepati pravočasno, vsekakor po 90. dnevu zamude, če ne že prej. Takoj je treba začeti z izterjavo, unovčevanjem zavarovanj, in če se v naslednjih 90 dneh to ne opravi, je po 180 dneh treba sprožiti stečaj. Tretji primer pa je, da bodo prezadolžena podjetja povzročila še dodatne probleme, saj je po standardih presoja vzdržne zadolženosti vezana zgolj na denarni tok, medtem ko so banke v preteklosti upoštevale predvsem zavarovanja, in to predvsem nepremičnine. Vrednosti nepremičnin, kjer ni tržne vrednosti, pa so v Sloveniji zelo nizke.

SID banka je klasična bančna pravila skušala ves čas upoštevati, zato se naši standardi niso veliko spremenili. Kljub temu pa lahko dogajanja v slovenskem gospodarstvu vplivajo tudi na bilance SID banke. Kako, bo odvisno od kriterijev, po katerih nas ocenjujejo, saj je metodologija ECB šele zdaj prišla v javnost. Veliko bo odvisno tudi od tega, kako se bodo odvili posamezni veliki primeri v slovenskem gospodarstvu, kot so Mercator, Cimos, Tuš in podobni, kjer je SID banka izpostavljena.

Ne, bolj je vprašanje, kako bodo presojali delovanje slovenskega ekonomskega sistema oziroma kakšne bodo predpostavke za obremenitvene teste kot nadgradnja AQR-pregleda. V primeru, da bodo te predpostavke negativne, tudi SID banka takih testov ne more zdržati.