Kaj bi sploh ostalo, če bi odšel?

Tisto, o čemer ne bi smeli toliko govoriti

Premalo se torej pogovarjamo o tistem, o čemer bi morali več govoriti. Tudi na primer o tem, kaj pričakovati od predstavnikov pravne stroke, ki nimajo težav z imenovanjem na nadzorno funkcijo, utemeljeno s protiustavno zakonodajo. Ali pa, zakaj se odlični pravniki ali pa odlični predstavniki drugih družbenih ved ne prijavijo na razpis za člane senata KPK? Se to nikomur ne zdi problem? Veliko pa se pogovarjamo o tistem, o čemer se ne bi smeli toliko pogovarjati.

Sestava izbirne komisije je po zakonu takšna, da so v njej tudi predstavniki dnevne politike: parlamenta, vlade in političnih strank. Z vidika ustavnosti, demokratičnosti in politične etike je takšna zakonska ureditev nesprejemljiva. Takšna bi se mi zdela tudi ureditev, ki je bila nedavno javno predlagana s strani politikov, da bi izbirno komisijo, ali pa kar senat KPK, imenoval parlament. Se je res treba še naprej polemično pogovarjati o primernosti rešitev, po katerih tiste, ki bodo izvajali protikorupcijski nadzor, izbirajo tisti, ki bodo neposredno ali posredno pod nadzorom? Da, pri nas se je treba javno pogovarjati tudi o tem. V Sloveniji se vsakodnevno javno pogovarjamo o vsem tistem, o čemer se ne bi smeli toliko javno pogovarjati. Kot da bi bila vsa politična vprašanja neopredeljiva, vsa etična vprašanja relativna in vsa pravna vprašanja odprta za razpravo. Pa niso! Oziroma v nekem približno dostojnem družbenem okolju ne bi smela biti.

Zakon je odprl vrata še eni konceptualni nesprejemljivosti. Večini tistih, ki poskušajo javno razumeti in razlagati zakon o KPK, se zdi jasno, da smejo v to politično igro kot nadzorniki nad korupcijo v javni, dejansko politični sferi, oziroma kot nepolitični protikorupcijski funkcionarji, vstopiti tudi tisti, ki v vlogo takšnih nadzornikov nad korupcijo v politični sferi stopajo iz neke druge pomembne vloge v isti politični sferi. Bivši predsednik, minister, sekretar, poslanec ali direktor lahko preneha biti to, kar je, in postane nadzornik nad tistimi, ki so to, kar je bil pred tem on sam. Se moramo res javno pogovarjati tudi o tem, zakaj tudi to ni primerno? Lahko se sicer zgodi, da je nekdo dober minister, odličen sekretar in izvrsten predsednik komisije za nadzor nad korupcijo. Lahko, da je pri tem tudi človeško pošten in strokovno dosleden. A to ne zadošča.

Pri političnih in pravnih vprašanjih, posebej pri sistemskih in družbeno najpomembnejših, ni pomembna samo dejanska vsebina ravnanj in početij, ampak tudi splošni vtis, zunanji institucionalni videz, simbolika neke organiziranosti, sistemska spodobnost, verodostojnost osebne poklicne drže ipd. Etika torej. Kakovost pravnega reda in političnega procesa je odvisna tudi od odgovorov na vprašanje, kaj ne gre skupaj, ker pač ne gre skupaj. Starši funkcionarji pač ne smejo zaposliti svojih otrok le zato, ker so njihovi otroci. Žena pač ne sme na javnem razpisu izbrati moža le zato, ker je bila vsebina njegove ponudbe najugodnejša. Sodnica ni neodgovorna za črno gradnjo le zato, ker je opeke zlagal njen mož. Politični funkcionar naj ne postane nadzornik nad političnimi funkcionarji samo zato, ker daje vtis odločnosti in možatosti. Partner funkcionarja, ki nadzira funkcionarje, naj ne bo zakoniti zaupnik funkcionarjev, ki jih nadzira partner. Oseba, ki je politik, naj ne izbira oseb, ki so nekdanji politični kolegi in somišljeniki, da jo bodo nadzirali. Zakaj se javno toliko pogovarjamo o tistem, o čemer se ne bi smeli toliko javno pogovarjati? Zakaj to ni samoumevno?

V postopku imenovanja dveh članov novega senata KPK in predsednika KPK so se res zgodile napake. Takšne, ki se izbirni komisiji za predlaganje kandidatov za senat KPK ne bi smele zgoditi. Njeni člani so sklepali, da se lahko po zakonu na javni razpis za člane senata KPK prijavi vsakdo, ki ustreza formalnim pogojem. Ne glede na svoj osebni videz, splošni osebnostni vtis, spretnost pri samoprikazovanju, jezikovne veščine, intelektualno suverenost, ki seže onkraj golo formalnih razpisnih pogojev itd. Imeli so prav, pravno formalno pravilno se na javni razpis za tako pomembno javno funkcijo lahko prijavi tudi človek, ki ne misli, da bi bilo bolje, da se na takšen razpis ne bi prijavil, in bi bilo bolje, da se o njem ne bi javno pogovarjali.

Dokazano pa člani izbirne komisije niso vedeli, da »politično prepričanje« pač ni isto kot članstvo v parlamentarni politični stranki. Se moramo pri nas res javno pogovarjati o tem, ali je primerno, da oseba, ki je bila včeraj član politične stranke, danes postane predsednik senata KPK? Se moramo res javno pogovarjati o tem, ali je primerno, da pri izboru osebe za predsednika senata KPK, ki je bila še včeraj član politične stranke X, aktivno soodloča druga oseba, ki je članica iste stranke X? Ali pri nas obstaja spodnja meja tistega, o čemer se javno ne bi smelo toliko govoriti, pa se o tem vseeno in ves čas javno govori? Že dolgo se zdi, da ne.

Člani izbirne komisije tudi dokazano niso vedeli, da zaradi narave dela, ki jim je bilo zaupano, institucionalne vloge protikorupcijske komisije in institucionalnega statusa članov senata KPK ne smejo uničiti tonskih zapisov zaslišanj s tistimi kandidati za člane senata KPK, ki so jih predsedniku republike predlagali v imenovanje za člane senata KPK. Niso vedeli, da tega ne smejo storiti in da gre za javno gradivo, za informacije javnega značaja, četudi so kandidati s takšno zahtevo predhodno pogojili tonski zapis zaslišanja pred izbirno komisijo, ali pa bi to naknadno zahtevali. Vseeno je. Svoje delo so zaznamovali s konceptualnim nerazumevanjem pravice do zasebnosti, ustavnopravnega vrednotenja tonskih beležk, javnega interesa in drugih pomembnih ustavnopravnosti. Niso prvi in niso edini.

Tisti, o katerih ne bi smeli javno govoriti

Osrednji akter te politične zgodbe, ki ga je človek, ki je pač nosilec predsedniške funkcije, imenoval na mesto predsedujočega senatu KPK, se je skliceval na ustavo in načelo enakopravnosti, ko so ga vprašali o njegovi pripravljenosti, da napake tistih, ki jim je bila zaupana pomembna odgovornost, pa je niso dobro opravili, popravi s svojim odstopom. Od njega so pričakovali nemogoče: da bo kot predstavnik pravniškega poklica čez noč postal tisto, kar on in velika večina pravnikov ni. Oziroma, da bo kot pravkar postali funkcionar postal še osamljeno utelešenje etičnega in intelektualnega preseganja že ponarodelega legalističnega zakonizma. Seveda je bil javni poziv, da bi tisti, o katerem se ne bi smelo govoriti kot o predsedniku senata KPK, odšel z odra, strel v prazno. Le zakaj bi kdorkoli pričakoval, da bo pripravljen oditi že zato, ker bi moral oditi, še preden bi sploh pomislil, da bi stopil na oder. Če bi bil pripravljen to storiti, se na odru ne bi niti pojavil. Pa se je pojavil in do tega ima pravico. Pravico ima zato, ker so tisti, ki so to pravico zanj oblikovali, pred tem to pravico razlagali točno tako, kot jo sedaj razlaga on sam. Oboji so to pravico dejansko tudi tako razumeli, kakor jo razlagajo. Zato ima tudi pravico, da ne odide.

Bi mu moralo biti neprijetno? Le zakaj! Tja, kjer je sedaj, ga je postavil visoki drugi. Bi se moral sramovati? Le zakaj? Samo človek je, enkraten, z vsemi svojimi napakami in posrečenostmi. Bi moral izpolniti, kar se od njega zahteva tako, da se ga vljudno prosi? Le zakaj? Ni pomembno, da se oboji motijo. To, da se motijo, niso povedali tisti, ki so bili pristojni odgovoriti na vprašanje, ali se oni ali on glede tega motijo. Če to, da se močno motijo, zatrjujemo jaz in vi, je povsem nepomembno. In če bi gospod, ki je sedaj uradno predsedujoči, res kar odšel, bi storil nekaj, kar se pri nas ne dogaja. Zato ne more oditi. Če bi priznal, da ne bi smel niti stopiti na oder, bi zrušil tisto, kar ta nevzdržen in sprevržen sistem pravne ignorance, politične nespodobnosti in etične nevzdržnosti drži pokonci. Kaj bi sploh ostalo, če bi odšel?