Družbena neenakost, okoljsko opustošenje
Predsednik gibanja TRS pravi, da pogosto sliši obtožbe, da je jugonostalgik. A ne gre za to. »Nisem jugonostalgik. Mi, ki smo živeli Jugoslavijo, vemo, da je bil jugoslovanski realsocializem ekonomsko neuspešen, ekološko destruktiven in nedemokratičen. A vendar gledam v prihodnost ob upoštevanju tako pozitivne dediščine socializma kot socialdemokratskega kapitalizma, ki je nekaj desetletij obstajal v zahodni Evropi.«
Danes je ostanke socialne države vse težje najti, in če kje obstaja, ji nad glavo visijo neoliberalne ideje privatizacije skupnega ter krčenja proračuna za javno šolstvo, zdravstvo in druge javne storitve. Na to opozarja tudi pravkar izdano poročilo OECD Society at a Glance 2014. Ugotavlja, da je kriza največji račun izstavila najranljivejšim skupinam v Evropi in da le okrevanje gospodarstev zaradi velike razslojenosti samo po sebi ne bo izboljšalo položaja vseh članov družb. Slovenijo poročilo uvršča med države, kjer se je delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvu brez dohodka, najbolj povečal – za več kot petino. Prav tako v poročilu opozarjajo na krčenje proračunskih sredstev za zdravstvo in izobraževanje, kar za mnoge pomeni, da ne morejo več dostopati do kakovostnih univerzalnih storitev. Kratkoročno »učinkovito« varčevanje lahko izstavi mnogo višjo ceno, ki jo bodo družbe morale plačati v prihodnosti, svarijo v poročilu.
Prof. dr. Dušan Plut v svoji knjigi gradi prav na prepletenosti vse večje dohodkovne neenakosti znotraj družb in nemogoče ideje o neskončni gospodarski rasti na planetu z omejenimi naravnimi viri in samočistilnimi zmogljivostmi. »Dodatni, celotni dejanski stroški prekomerne proizvodnje in potrošnje dejansko že presegajo dodatne koristi,« piše najbolj vztrajni in prepoznavni slovenski okoljevarstvenik. »Obenem imamo vse večjo neenakost v razdeljevanju dodane vrednosti.«
V lani posnetem dokumentarcu Neenakost za vse (Inequality for all) Robert Reich, nekdanji minister za delo pod Billom Clintonom, zastavlja retorično vprašanje: »Kdo danes dejansko posveča pozornost položaju ameriškega delavca? Odgovor je: nihče! Delavci nimajo moči, če nimajo glasu. Njihove plače in pravice se začne spodkopavati... Vsak, ki ga ima, da bi bil ciničen, naj se spomni, kje smo bili!« Leto 1928 in 2007 sta na grafikonu, prikazanem v dokumentarcu, visoka vrhova neenakosti. Med njima so desetletja po drugi svetovni vojni, ko je bila ekonomska neenakost rekordno nizka, zahodna gospodarstva pa so delovala družbeno uspešno.
Danes so zahodne družbe dosegle točko, ko zgolj večanje popreproščeno merjene »rasti BDP« ne povečuje več kakovosti življenja družbe, hkrati pa ima okoljsko uničujoče posledice. Joseph E. Stiglitz, Amartya Sen in Jean-Paul Fitoussi so v svojem poročilu o ekonomskem delovanju in družbenem napredku že leta 2008 opozorili, da zaradi vse večjih dohodkovnih družbenih razlik statistična povprečja izgubljajo pomen. Podatek o bruto domačem proizvodu na prebivalca preprosto ne ponuja več poštenega orisa situacije, ki jo živi večina ljudi.
Dr. Plut pravi, da bi bilo v vsako merilo rasti ali napredka treba vključiti tudi ekološko dimenzijo ter kakovost življenja, ki zajema dostopnost šolstva, zdravstva in javnih storitev.
Treba je preseči zidove miselnega zapora, ki ga je vzpostavila ideja količinske gospodarske rasti, konkurenčnosti in potrošništva statusnih simbolov kot edinih kazalcev družbenega življenja in razvoja.
Od Berlina in Chicaga do Jurovskega dola
Na mikroravni to postavlja vprašanje, ali znamo onkraj cene izdelka videti tudi kraj izvora, ogljični odtis, ki ga je pustil za sabo, in morda uničeno hrbtenico delavke zaradi krčenja stroškov v tovarni, kjer je bil izdelan. Vseskozi spreminjajoča se mreža iniciativ, projektov, ekoloških kmetij, družbeno odgovornih zadrug in kampanj živo migota. V Guardianu so ta teden opozorili na prvo berlinsko trgovino-izposojevalnico Leila. V njej si lahko po principu knjižnice ljudje izposodijo orodja, igrače in pripomočke, ki jih mnogi imamo, a jih uporabljamo le nekaj minut v življenju. Nemški Telekom je vzpostavil posebno internetno stran, ki omogoča sosedom izmenjavo orodij ter koordinira mrežo zabojčkov z igračami po berlinskih otroških igriščih. V mestu deluje tudi umetniški Kulturlabor Trial&Error, kjer reciklirajo, nadgrajujejo in preoblikujejo tekstil, papir, skrbijo za svoj vrt in vodijo »izmenjevalnico«. Mnogi govorijo o novih ekonomijah izmenjave, sorabe, vse več je glasov, ki pozivajo k skrajšanju delovnega tedna v tehnološko vse bolj učinkovitih družbah.
Tudi projekti v Ljubljani in Jurovskem dolu, zadruge v Mariboru, Litiji in Novem mestu, ekološke kmetije na Dolenjskem in Koroškem razkrivajo skupnost, ki ustvarja svoj sistem, ki mu ustaljena gospodarska politika in nacionalni okviri ne znajo niti nočejo slediti.
Na drugi strani Atlantika so pred dnevi sprožili globalno akcijo, ki prvič povezuje svetovni dan Zemlje, 22. april, z delavskim praznikom, 1. majem. V kampanji Global Climate Convergance sodelujejo sindikalne, okoljevarstvene in migrantske organizacije, mirovniki ter drugi aktivisti za enakopravnost in demokracijo.
Od energetsko pasivnih hiš do samooskrbe
Profesor geografije Dušan Plut v svoji knjigi pozorno analizira nekatere sistemske alternative. Brezpogojni avtonomni dodatek denimo širi univerzalne pravice na upravičenja do brezplačne rabe nujnih dobrin in storitev za življenje. Tretja industrijska revolucija po Jeremyju Rifkinu temelji na obnovljivih energetskih virih, sonaravnem gradbeništvu, vodiku kot mediju za shranjevanje energije, pametnih energetskih omrežjih in samooskrbi s hrano ter neodvisnosti semen, tehnologij in sort.
»Prvi projekt v Sloveniji, kjer je že vse pripravljeno, manjkata le resnejša podpora države in črpanje evropskih sredstev, je energetska prenova zgradb. Ta bi imela pozitivne okoljske, socialne, ekonomske in zaposlitvene učinke, ter izjemno pomembno – seže povsod. Skladen regionalni razvoj je ključen,« pravi dr. Plut.
Prav o trajnostni gradnji in mednarodnih izkušnjah s tega področja je sredi marca v Ljubljani potekala konferenca. Soorganizatorka dogodka, fundacija za trajnostni razvoj Umanotera, je na njej opozorila tudi na nujne spremembe sedanje slovenske ureditve, kjer je treba posodobiti okoljske zahteve za stavbe in vključiti tudi instrument nadzora in sankcij. Dr. Plut kot naslednji projekt izpostavi okrepitev prehranske varnosti in samooskrbe. »Ekološko kmetijstvo je pisano na zemljo v Sloveniji, tako zaradi lastninske razporeditve kot ekološke občutljivosti ljudi. V Beli krajini, kjer veliko delam zadnje čase, kmetje takoj prodajo vse, kar pridelajo. In nenazadnje gozdno-lesna veriga: le odločitev je treba sprejeti, da bomo pri javnih zelenih naročilih in javnih zgradbah dali prednost pasivnim stavbam iz slovenskega lesa.«
Vse to so po njegovem področja, kjer bi se lahko oblikovalo več deset tisoč novih delovnih mest. »Sredstva je treba prioritetno usmeriti. Država lahko in mora upoštevati ne le ekonomsko uspešnost, ampak tudi socialne, regionalne, družbene in ekološke posledice novih delovnih mest na dolgi rok. Projektov je ogromno,« ne pristaja na brezizhodnost.
Sto milijonov evrov bi se denimo sprostilo, če bi ukinili subvencije za okolju škodljive snovi v rebalansu proračuna za leto 2014. Poziv vladi, naj to naredi, je na spletni strani Tretji člen podpisalo že 6154 ljudi.
Ne gre za revolucijo, veje z vsake strani knjige Ekosocializem ali barbarstvo. Gre za nujne ukrepe, če želimo preživeti. Teorija, da preživi le najmočnejši, je enako resnična kot ta, da preživijo le tisti, ki znajo med seboj sodelovati in si priskočiti na pomoč.
Trajnostno, ravnovesno gospodarstvo v službi socialne države, ki temelji na mešanih oblikah lastništva in demokratičnega upravljanja, na zakonsko omejenih razlikah v dohodkih in na širokem naboru javnih dobrin in storitev, z okoljevarstveno zavestjo, je dobilo svojo knjigo; teoretsko, a hkrati dovolj konkretno osnovo s seznamom potrebnih ukrepov, ki segajo od socialne, pravne do okolju prijazne družbe ter upoštevajo lokalni, evropski in globalni okvir.
Štirinajstega aprila bo minilo pol stoletja od smrti Rachel Carson, pionirske okoljevarstvenice in morske biologinje, ki je leta 1962 s knjigo Tiha pomlad (Silent Spring) kljub izlivom sovraštva iz krogov kemične industrije in cenenim poskusom diskvalifikacij dokazala revolucionarno moč besed in družbenega vedenja. Uspelo ji je, da se je obravnava pesticidov v politiki in družbi popolnoma spremenila. V torek, na dan predstavitve knjige Ekosocializem ali barbarstvo, je bila stodeseta obletnica rojstva Srečka Kosovela. So datumi, ki si jih velja zapomniti. In so izkušnje ter ideje, ki jih ne gre pozabiti.