Tukajšnje prebivalstvo ima po mojih izkušnjah namreč ničelno stopnjo tolerance do vsakršnega pranja glave in nedvomno si ne želi kot znanstveno preverjenega dejstva sprejemati povsem neargumentirane definicije tega ali onega. Zato se bo, prepričan sem, silovito uprlo tudi temu, da nekdo v imenu vseh po svoji glavi določa, kaj tuširanje je ali kaj tuširanje ni. Andrej M je svoje sodržavljane bržkone užalil že s tem, da je o tuširanju govoril povsem abstraktno, zunaj političnega oziroma kakršnegakoli konteksta, brez predložitve arhivskega gradiva in sploh brez vsakršnih vsaj pogojno otipljivih dokazov. Če smo vsaj količkaj iskreni do sebe in do Andreja, moramo ugotoviti, da bi njegova teza morda še dosegla prvostopenjski uspeh, a nima nikakršne pravne podlage za pravnomočno potrditev. Pa tudi če bi se to slučajno zgodilo, je tu potem še sodišče v Strasbourgu, ki zagotovo ne pritrjuje nobenemu sklepanju »na pamet« (o čemer smo se skupaj z dr. Vinkom Gorenakom prepričali v primeru izbrisanih).
Preprosto so minili ti mračni časi, ko smo lahko brezbrižno pristajali na eno in edino resnico. Z osamosvojitvijo smo dosegli, da imamo lahko danes resnic več in da je tudi tuširanje lahko vse in še več, in kar Andreju M pomeni »očiščenje telesa«, lahko komu drugemu, recimo tako imenovanemu Branku Grimsu, pomeni oživljen dogodek iz kafkovskega romana, znotraj katerega tisti ujeti težko ločijo fikcijo in resničnost.
Z odločitvijo za demokracijo smo se pač pred triindvajsetimi leti skupno odrekli zapovedanim resnicam in zato imamo danes svobodo in imamo parlament, imamo pluralnost medijev in medijskih resnic in bomo, če bomo še naprej pridni, dobili še pluralnost sodišč in zakonov. Konec koncev vsi mi še kako dobro vemo, da prav nihče v tej državi, niti sodniki, niti tožilci, niti nekakšni sodni senati, niti Andrej M, ne more v teh novih časih z gotovostjo trditi, kaj je prav in kaj ne.
Vse je danes, pred takšno ali drugačno sodbo, treba postaviti v perspektivo, pogledati tudi z druge strani in priti stvarem do dna, kot temu pravijo naši mediji. Predvsem pa je treba, preden o stvareh, kot je tuširanje, delamo zaključke, nujno osvetliti njihovo ozadje.
Brez tega žal ne gre in za Andreja M bi bilo, preden se je nespametno zapletel v filozofiranje o tem, kaj zanj pomeni tuširanje, veliko pametneje, če bi se vsaj malce pozanimal o ozadju tuširanja. Tudi tuširanje, kot vsi drugi družbeni procesi (in tuširanje Andreja M je, glede na to, da ga je videlo več deset tisoč televizijskih gledalcev, zagotovo družbeni proces) v tej državi, je zapleten proces.
Voda namreč od nekod priteče in zagotovo ne sama od sebe. Do Andrejeve kopalnice jo je nekdo napeljal, nekdo je tudi omogočil, da se redno segreva, in zato ni mogoče kar tako zaobiti vprašanja, kdo so ti ljudje, ki Andreju M vsakodnevno omogočajo »očiščenje telesa«, in kakšen je njihov resnični namen.
To je ključno vprašanje, na katerega bi si moral odgovoriti Andrej M, preden je stopil pred kamere in jel tako prostodušno umevati o tuširanju. Prav tako vsi mi, še najbolje pa Vinko Vasle, dobro vemo, da so v tukajšnjih družbenih procesih vselej poleg primarnih prisotni tudi sekundarni interesi, o teh pa Andrej M sploh ni govoril, kakor da o njih ne bi nič vedel (pri čemer je sam, ko se je prhal pred kamerami, poleg primarnega očiščenja svojega telesa tega tudi sekundarno razkazoval zainteresirani javnosti).
A na koncu se tudi pri Andreju M, kot pri vseh, ki vstopajo v naš javni prostor s svojimi resnicami, in tu, da ne bo pomote, ne mislim Romana Leljaka, postavlja za ta naš novi čas ključno vprašanje kredibilnosti. Kako naj komurkoli zaupamo in kako naj verjamemo njegovim besedam, če ne vemo, kdo stoji za njim, kdo ga je oblikoval (no, v Andrejevem primeru poleg fitnes naprav in steroidov, seveda) in kdo ga je spravil pred kamere. Še več, ne vemo niti tega, na kar nas vedno znova opozarja že omenjeni tako imenovani, ali tisti, ki v našem prostoru določajo veljavne resnice, delujejo skladno z evropskimi standardi in vrednotami.
Kar vemo, je zgolj to, da Andrej M s svojimi besedami nesporno zavaja slovensko javnost in ji podtika preproste in nepremišljene zaključke o zelo resnih in kompleksnih stvareh, kot je tuširanje. Zato bi bilo za Andreja priporočljivo, da se v bodoče, ko se po pomoti kakšnega urednika znajde pred kamerami, vzdrži podobnega modrovanja.
Če si namreč ljudje česa v Sloveniji res nikoli več ne želijo slišati, je to preprosta, neolepšana in neizpodbitna resnica.