To je bilo resnično senzacionalno odkritje. Nekaj podobnega, kot ko so pred dvema letoma v spektakularni akciji španske policije aretirali pripadnike zloglasnega zemunskega klana Luko Bojovića, imenovanega Pekar, Vladimirja Mijanovića Zubo, Sinišo Petrića Zenico in Vladimirja Milisavljevića z bizarnim vzdevkom Budala, vse z veljavnim potnim listom Republike Hrvaške.
Ali pa, ko se je izkazalo, da imajo hrvaške potne liste Stanko Subotić Cane, Jezdimir Vasiljević, imenovani Gazda Jezda, Milan Narančić Limun, Srećko Kalinić Zver, slavni Ljubiša Buha, imenovani Čume, Veselin Vukotić Vesko, Miloš Simović Miško in celotna zarotniška ekipa morilcev Zorana Đinđića, vse od Dušana Vasojevića Šiptarja do Milorada Ulemeka Legije. Menda je hrvaški potni list imel celo Franjo Tuđman, imenovani Generalissimus.
Vsi resni balkanski kriminalci, narkobossi ali plačani morilci, vsak, ki da kaj nase, ima namreč potni list Republike Hrvaške in – saj ste opazili – kak zveneč vzdevek. V formularjih za pridobitev hrvaškega državljanstva obstaja celo rubrika za to: ime, priimek, vzdevek. Zaradi tega navsezadnje je Darko Šarić tudi padel. Težko je pravzaprav verjeti, da je tak poslovni mastermind, z globalno uigranim biznisom, desetinami podjetij in prometom v vrednosti štirih milijard evrov, spregledal neko tako banalno stvar.
»Kako to mislite, ponarejen potni list?« je, kot trdijo priče, Šarić zbegano vprašal mejnega policista.
»Tako, lepo,« mu je ta z modrim potnim listom grozeče mahal pred očmi. »Mi lahko, prosim, pokažete, kje je vaš vzdevek?«
»Kakšen vzdevek?« se je srbski mafijec šele sedaj opogumil.
»Vzdevek. Pa mi ja ne boste rekli, da nimate nobenega vzdevka?« ga je policist pogledal naravnost v oči. »Kot Cane, ali Jezda, ali Limun, ali Zver? Ali kot Čume, ali Vesko, Miško, Šiptar? Ali Legija, Pekar, Zuba, Zenica? Ali kot Budala?«
»Fak!« se je lopnil po čelu strašni kriminalec, menda edini boss v vsej zgodovini balkanskega kriminala brez kakršnegakoli vzdevka.
Tako je, vidite, naivno padel Darko Šarić. Na vse je mislil, na vsako podrobnost, podkupil ali odstranil je vsakogar, ki ga je bilo treba podkupiti ali odstraniti, zgradil je svetovno mrežo, po kateri so čez ocean prihajale tone kokaina, se spreminjale v tone evrov in prale po različnih offshore podjetjih – to je resen posel, velik kot gospodarstvo manjše države – potem pa mu spodrsne pri tako neumni malenkosti. Pozabil je, da mora pri hrvaškem potnem listu imeti tudi vzdevek.
Da ni resnega hrvaškega državljana brez zvenečega vzdevka.
Hrvaško državljanstvo in modra knjižica s hrvaškim državnim grbom sta praktična stvar, po njej se pripadniki te zločinske organizacije zlahka prepoznajo med sabo, a koncept ima tudi resno pomanjkljivost. Svetovne policije po hrvaškem potnem listu namreč takoj vedo, da je človek, s katerim imajo opravka, pretkan kriminalec. Izurjenemu, izkušenemu očesu mejnega policista na platnicah potnega lista ne bodo ušle črke v zlatotisku, ki prebrane od leve proti desni navržejo »Republika Hrvaška«. In medtem ko lastnik nemočno pojasnjuje policistu, da pravzaprav sploh ni Hrvat, že leži na tleh, z obrazom v prahu in rokami na hrbtu.
»Ampak jaz sem Črnogorec, Darko Šarić, iz Pljevlja!« se poskuša zaman izviti s hladno policijsko cevjo na tilniku.
»Molči, smet ustaška!« zasliši inšpektorjev prezirljiv glas.
Druga nerodna reč s hrvaškim potnim listom je, da obstaja velika verjetnost, da mejni policist vsakega njegovega lastnika, ne glede na to, ali je regionalni narkoboss iz Pljevlja ali na primer kak tretjerazredni novinar iz Splita, ljubeznivo prosi, naj počasi, brez hitrih gibov, leže na tla z rokami na zatilju.
»Redni postopek,« mi je tako pred kratkim pojasnjeval uslužbenec mejne policije na londonskem Heathrowu. »Običajna procedura za srbske mafijce.«
»Ampak jaz sem pošteni Hrvat! Katolik!« sem se poskušal zaman izviti s hladno policijsko cevjo na tilniku.
»Aha. Pošteni Hrvat, my ass!« je skozi zobe siknil angleški policist in mi rutinsko nadel lisice. »Zakaj pa imate potem hrvaški potni list?«
Sicer pa, na enak način je takrat v Avstriji padel tudi Ivo Sanader. Od sto triindevetdesetih držav članic Združenih narodov si je nekdanji hrvaški premier priskrbel ravno potni list Republike Hrvaške. Če bi ga avstrijska policija zaustavila s črno nogavico na glavi, pištolo v rokah in vrečo denarja čez rame, bi bil manj sumljiv kot s hrvaškim potnim listom.
»Ampak to je napaka, jaz nisem Ivo Sanader, to je ponarejen potni list,« se je poskušal izviti s hladno policijsko cevjo na tilniku. »Jaz sploh nisem Hrvat, Srb sem. Bre.«
»A res? In kako vam v resnici ime?« ga je posmehljivo vprašal avstrijski inšpektor.
»Jovo,« je zajecljal, rdeč v obraz. »Jovo Sanader Budala.«