Drago Zupanič

»V zadružnem sistemu smo še vedno kot bela vrana med črnimi. Na leto odkupimo okoli 37 milijonov litrov mleka, letos naj bi ga blizu 50 milijonov, ustvarimo nekaj manj kot 17 milijonov evrov prihodkov, delamo z minimalnimi stroški, saj imamo le pet zaposlenih, svojim članom repromaterial dostavimo na dom in jim omogočimo brezobrestno obročno odplačevanje. Ves čas tudi izplačujemo najvišjo odkupno ceno mleka. Kmetje to vedo, zato se iz drugih zadrug selijo k nam,« poudarja Zupanič.

Nikoli nismo mi iskali kmetov, vedno je bilo obrnjeno. Iz drugih zadrug se k nam selijo zato, ker zadružni sistem ni opravil svoje naloge. Leta 1989 smo hodili na Nizozemsko gledat, kako je tam z zadrugami. Spoznali smo, da so povsod specializirane, in če bi bilo tudi slovensko zadružništvo organizirano tako, kot smo mlekarji na Ptuju, v našem kmetijstvu ne bi bilo takšnih težav. Nekatere zadruge kmetom dajejo bone pri izplačilu, na podlagi katerih morajo pri njih kupovati repromaterial, zato jih kmetje zapuščajo.

Vse od leta 1992 dokazujem, da je specializacija zadrug edina prava pot. Mešane zadruge namreč s cenami ne morejo konkurirati specializiranim, ker imajo višje stroške. Veliko imajo zaposlenih, veliko tudi vlagajo v zidovje, v trgovine, v katerih imajo po večini franšizne pogodbe z Mercatorjem. Mislim, da kmet, ki molze mleko, ni dolžan kriti takšnega zadružnega sistema, ker od njega nima nič. Naša zadruga nima svojih trgovin in od prvega dne ima le pet zaposlenih. Vse, kar ustvarimo, dajemo kmetom nazaj. To je naša filozofija in to bi morala biti filozofija zadružništva sploh. Zadruge, ki jim kmetje uhajajo k nam, se zdaj čutijo ogrožene. Pa sem jaz kriv za to? Bi jih člani zapuščali, če bi bili tam zadovoljni in če bi zadruge opravljale svoje poslanstvo, če bi torej kmetom nudile dober servis? Bi vi kmeta, če bi potrkal na vaša vrata – decembra lani se jih je veliko oglasilo pri nas, tudi skupine kmetov so prišle, celo z močnega celjskega območja – odslovili?! Prvega aprila bomo začeli prevzemati celo mleko iz koroške regije. Ker so kmetje tako hoteli.

Članstvo pada tudi nam, saj je tudi kmetov vedno manj. Leta 1992, ko je nastala naša zadruga, smo imeli 2400 članov in prevzeli 18 milijonov litrov mleka, lani smo imeli le še 443 članov, a smo prevzeli skoraj 37 milijonov litrov mleka oziroma dobrih 82.000 litrov na kmetijo. To pa je že primerljivo z Avstrijo.

Smo racionalni, zavedamo se, da bi lahko zaprli marsikatero zbiralnico, če bi nanje gledali le z ekonomske plati. Toda mi smo zadruga in za nas je pomembna vsaka zbiralnica, zato gremo po mleko tudi do najbolj oddaljenih kmetij. Ko je francoski Lactalis prevzemal Ljubljanske mlekarne, je zavladal preplah, češ, kaj se bo zgodilo z zbiralnicami v odročnejših predelih, ali jih bodo zaprli. Toda te zbiralnice niso stvar mlekarne, ampak organizatorjev odkupa, torej zadrug.

V zadružnem lastništvu gotovo ne. Žal. Ena od njiju bo gotovo propadla, nevarnost je, da obe. Toda namesto da bi lastniki staknili glave in se dogovorili, kaj bo kdo delal, mlekarni še naprej nekaj pleteta vsaka po svoje, kmet pa naj bi vse to plačal. Naj omenim samo dva primera: celjska mlekarna je mleko prašila v Avstriji, murskosoboška pa ima neizkoriščene proizvodne zmogljivosti; v Murski Soboti so pred časom iskali mleko z lučjo pri belem dnevu, medtem ko celjska surovo mleko izvaža v Italijo.

Slovenske mlekarne bi se morale že pred leti organizirati racionalno in proizvajati le izdelke, ki prinašajo dobiček, namesto da vse proizvajajo široko paleto proizvodov. Tudi bistveno manj zaposlenih bi morale imeti. Meje so se odprle, na trgovskih policah se srečujejo s tujo konkurenco, za nameček si konkurirajo še med seboj in znižujejo cene. Veliki kmetje pa so medtem opravili svoj del naloge. Pripravili so se na padec mlečnih kvot. Imamo sodobno opremljene kmetije z vrhunsko tehnologijo, medtem ko mlekarne niso pripravljene na ukinitev mlečnih kvot, saj imajo na enoto proizvoda previsoke stroške. A se nič ne zgodi, čeprav so v zadružnih rokah.

Ljubljanske mlekarne smo izgubili, a je za to še najmanj kriva naša zadruga. Za nakup smo bili pripravljeni prispevati 2,5 milijona evrov, največ med vsemi zadrugami, ker smo tudi največji odkupovalec mleka. Svoje kmete smo prepričali za ta projekt. Verjeli so mi, da je to prava pot. Toda po dveh letih zahrbtnih iger, ki so značilnost slovenskega zadružnega sistema, se je ta zgodba izjalovila. Nameravani zadružni prevzem mlekarne je postal nepregleden in nekaterim so se kolena zmehčala. Ljubljansko mlekarno smo tako Francozom skoraj podarili.

Res je, namesto Ljubljanskih mlekarn je zadružni sistem kupil časopis Kmečki glas, ki se mu očitno zdi pomembnejši od mlekarne. Toda s tem je bilo ustvarjeno enoumje, saj zadružna zveza izdaja svoje glasilo Podeželje.si, v katerem se pojavljajo enaki članki kot v Kmečkem glasu. To je razmetavanje denarja. Kmetje, ki so včasih še kaj povedali naglas, nimajo več komu govoriti. Zadružni sistem se nenehno hvali, kako je dober, kritične besede ni slišati. Ustvaril se je lobi, na položajih se izmenjujejo vedno isti ljudje, domine pa padajo same po sebi.

Majhne kmetije so propadle, ugašajo tudi srednje velike, ostale bodo le velike. Stara generacija gre in mladi gledajo na stvari drugače, v zadrugah pa še vedno razmišljajo tako, kot so razmišljali pred dvajsetimi, tridesetimi leti, zato je naša v tem sistemu nevarna. Obstajamo 23 let, pri nas vladata velika enotnost in pripadnost, toda to je za predsednika Zadružne zveze Slovenije Petra Vriska bogokletno. Doslej še nismo dobili priložnosti, da bi kdo iz naše zadruge sedel v upravnem odboru zadružne zveze, in Vrisk kot predsednik se ni še nikoli oglasil pri nas.

Zaradi lastnih slabosti bodo vse prodale. Srce me boli, ko vidim, da prodajajo to, kar so dobile v denacionalizacijskih postopkih. Zadruge so slabi gospodarji svojega premoženja, zato jih kmetje zapuščajo in prihajajo k nam, nas pa imajo kolegi zadružniki za garjavo ovco. Zadružna zveza ob tem poudarja in drugi kot papige ponavljajo, češ da naša zadruga nima premoženja in da če nam mlekarne ne bodo plačale mleka, bo to pogubno za naše člane. To je zavajanje, saj pozabijo povedati, da je njihovo premoženje že dvakrat pod hipoteko in da je ogromno zadrug nesolventnih.

Lani so bile povsod težave z mlekom, zaradi suše in odprtja globalnih trgov, kitajskega, ruskega... V zvezi s tem se strinjam s kmetijskim ministrom Dejanom Židanom, ki pravi: »Kmetje, mlekarnam morate dati slovensko mleko.« Toda ob tem bi morali mlekarnam povedati, da je treba to mleko plačati pravočasno, zadrugam pa, da morajo delati z manjšimi stroški.

Sploh nimamo slabe vesti. Pri skoraj 200 milijonih litrov skupne količine mleka, ki na leto odide v tujino, je naših 13 milijonov litrov zanemarljivo malo. Ob tem se vprašajmo, kdo vse vozi slovensko mleko v tujino in zakaj ga nepredelanega izvažajo celo mlekarne. Če mi ne bi naredili tega, bi Sloga Kranj in Govedorejsko poslovno združenje pobrala vse slovensko mleko in ga vsega odpeljala v tujino, kajti ko gre za razlike v ceni mleka, sentimentalnosti ni več. Tega se morajo zavedati tudi mlekarne.

Mi bi že zdavnaj lahko vse odkupljeno mleko prodali v tujino, a tega ne želimo. Nasprotno, vedno več ga prodamo slovenskim mlekarnam. Ljubljanska je za nas strateška, četudi ni več v slovenski lasti. In morda je celo bolje tako, kajti če ne znamo gospodariti z lastnino, je bolje, da jo prevzame tujec. Tudi Pomurskim mlekarnam smo lani prodali 43 odstotkov več mleka kot leto poprej, in sicer deset milijonov litrov. Toda če jaz nekaj prodam, hočem imeti pravočasno plačilo za to. In to je bistvo vsega. Kmetom ne morem reči, počakajte, saj vam bomo plačali. V Pomurju so zapravili vse, tudi mlekarsko zadrugo, ki je leta 1992 odkupila dobrih 40 milijonov litrov mleka, danes pa le še deset milijonov.