Prva dirka je pokazala, da se strahovi o pomanjkanju goriva ne bodo tako hitro uresničili, a dejstvo je, da je veliko stvari še nedorečenih in da bo na prihajajočih dirkah še vedno veliko dogajanja v zakulisju. Samo 100 kilogramov in okoli 140 litrov za vso dirko, pri tem jim celo določijo največji dovoljeni pretok 100 kilogramov na uro, očitno ni težava. Večje težave so zdaj drugje.
Po vseh ugibanjih sodeč smo morda od dirke v Avstraliji pričakovali preveč. Če Sebastian Vettel ugotavlja, da je bistvo navijaštva v sodobni formuli 1 videti, kako drugi premagujejo ravno Vettla, so ti prišli na svoj račun. A pozor, Red Bull ni za odpis, prav tako ne Ferrari, Williams je skriti adut, Lotus pa... O njih še sami nočejo izgubljati besed. Tehnika je pač naredila svoje, birokracija tudi, prvič po dolgem času pa se je zgodilo, da dirkači niso nič stokali zaradi pnevmatik. Imajo veliko več drugih težav, pa ne s tekmeci na dirkališču. Ti so, kot kaže, še najmanjši problem. Njihov največji sovražnik je zdaj lastni dirkalnik. In kako tudi ne bi bil, če je samo pogonska enota sestavljena iz šestih podsistemov. Potem ni vrag, da ob vsej nepreizkušenosti niso spuščali duše drug za drugim.
Avstralija in nova formula 1 sta pokazali še eno zanimivo podrobnost: kako hitro in s kako malo težavami se novinci zdaj »vklopijo« v ta zapleteni svet. Da, sodobna mladina očitno prihaja z dirkaških prvenstev, ki so od njih zahtevala več in so jih več kot odlično pripravila na to, kar jih zdaj čaka v formuli 1. Ali z drugimi besedami: kdor je zrasel z računalniškimi dirkaškimi igricami, se bo tudi tukaj dobro znašel. Kot je povedal eden od komentatorjev na forumih, ni to nič čudnega, saj imajo že dirkalniki tak zvok kot kakšna igrica iz sredine devetdesetih, videti pa so tako, kot da so jih zdizajnirali s takratnimi računalniki.
Pa vendar, brez panike, je rekel že dobri vojak Švejk. Človek se bojda navadi na vse, pa se bomo verjetno tudi na to, kar nam zdaj prodajajo kot formulo 1.