»Naslednja bo Francija.« – »Kaj pa potem?« – »Potem bo konec, tako evra kot Evropske unije.« Gospod Rainer Voss ni noben prerok, ampak bankir, in to, kar pove o Franciji, ki da bo sledila Grčiji, Portugalski in Španiji, je zanj tako suhoparna ugotovitev kot vse tiste, ki jih je navedel o bančnem poslovanju. Na tem področju pa je ekspert, celo tako velik, da so se banke v Frankfurtu zanj kar pulile, a mu je bilo 100.000 evrov na mesec čisto dovolj. Zdaj mu ni treba več delati, umaknil se je iz bančnega posla in privolil, da v dokumentarcu Marca BauderjaGospodar vesolja pojasni, kako so banke postale »gospodarice vesolja«. Čeprav so nekatere pri tem propadle – kot je propadla tudi ta, katere povsem izpraznjena stolpnica oziroma njeno najvišje nadstropje je zdaj kraj diskurza o bančni vsemogočnosti.
Katedrale sodobnega sveta
Cena te vsemogočnosti je namreč vselej neki propad, a ne le kakšne banke ali podjetja, marveč tudi kakšne države. Kar ti je, razlaga Voss, dalo občutek, da si »gospodar vesolja«, ko si sedel pred velikimi ekrani, je bilo prav zavedanje, da si z nekaj kliki spremenil realnost tostran teh ekranov. Ta občutek je bil veliko bolj vznemirljiv od zadovoljstva, da si banko obogatil za nekaj sto milijonov, svoj račun pa za nekaj sto tisoč evrov. Preden je postal investicijski bankir, je bil Rainer Voss skromen mož, ki pa se je, kot pravi, v bančnem poslu znašel ob pravem času. Namreč sredi 80. let prejšnjega stoletja, ko so v bankah začeli uporabljati računalnike, na katere se je dobro spoznal, in so v Frankfurt prišli mladi ameriški bankirji, ki so jih nemški gledali in poslušali kot hazarderje z Marsa. Nemške banke, razlaga Voss, so bile »anahronistične«, to se pravi navajene, da služijo realnemu sektorju ali dobri stari nemški industriji. Če gre dobro podjetju BMW, se bogatijo tudi banke. Njihovim dobrim starim menedžerjem se ni niti sanjalo o tem, kaj so »finančne inovacije« ali »finančni produkti«, o katerih so jim razlagali mladi ameriški bankirji. Ker so imele te »finančne inovacije« tudi neko zvezo z računalniki (pravzaprav še večjo kot s tako imenovanim realnim sektorjem), so Vossa, ki je imel rad te naprave, takoj pritegnile. Seveda pa ni bil edini. »Finančne inovacije« – Vossove razlage so bile tako hitre, da nobene nisem razumel, še najmanj pa tiste matematične formule, ki jo je narisal na okensko šipo – so postale zakon tudi v nemškem bančništvu, ki se je iz »anahronističnega« služenja realnemu sektorju preobrazilo v samostojno, torej finančno industrijo, ki trži finančne produkte. Če ne veste, kaj je to, vprašajte slovensko vlado. Produkti finančne industrije so krediti, to se pravi dolgovi.
Z najvišjega nadstropja stolpnice, kjer poslušamo ta diskurz o bančni vsemogočnosti, je lep razgled – toda na kaj? Na druge bančne stolpnice. Te so že zdavnaj in povsod prekosile tudi najmogočnejše katedrale. A ne le v fizičnem, ampak tudi v simboličnem smislu, v katerem so jih zamenjale. Pri čemer niti ni mogoče reči, da je denar končno le dosegel božjo transcendenco – mar niso že v bibliji Mojzesovega boga zamenjali z zlatim teletom? Če je kaj anahronistično, je to prav kapitalizem.
A tista panorama s frankfurtskimi bančnimi stolpnicami kaže tudi na to, da te nove katedrale ne predstavljajo le finančne »transcendence« nad svetom, marveč so tudi same neki svet zase. Z zunanjim svetom, pripoveduje Voss, sem imel zelo malo stika, ker sem večino časa preživel za bančnimi ekrani. Če je šel na kosilo ali večerjo v kakšno drago restavracijo, je bilo to kosilo ali večerja z bančnimi partnerji. Tudi njegova družina se je morala asimilirati bančnemu standardu, celo do te mere, da so otroci hodili v vrtce v bančni posesti. Kakor se z denarjem producira denar, tako obstaja tudi bančna družbena reprodukcija.
Monitor tudi v tovornjaku
Toda bančni svet je pač »en in edini«, festival dokumentarnega filma pa pozna še mnoge druge in predvsem povsem nasprotne. Eden takšnih je svet tovornjakarjev, ki ga pokaže italijanski film TIRAlberta Fasule: Branko je slovenski voznik, ki za neko italijansko transportno firmo prevaža ogromen tovornjak sem in tja po Evropi. Igralca Branka Završana je, kot je že povedal v intervjuju za Dnevnik, mikal izziv sprejeti to vlogo, za katero je moral opraviti izpit za voznika tovornjaka s prikolico, da se je lahko zaposlil pri tisti firmi in delal za film kot voznik tovornjaka pod krinko igralca. Njegov lik voznika Branka, kot izvemo iz njegovih telefonskih pogovorov z ženo (glas Lučke Počkaj, Završanove žene), je bil prej učitelj, ki je postal tovornjakar, da bi kaj več zaslužil (zasluži pa trikrat več, kot je bila učiteljska plača). Če nisi bankir, je cena malo boljšega zaslužka ta, da delo postane tvoje življenje, tovornjak tvoje prebivališče in cesta tvoj svet. In tako kot v banki imaš tudi v tovornjaku monitor, le da na njem ne odločaš o usodi realnosti, marveč o tvojem življenju odloča monitor, ki ti daje napotke, kam peljati, kje stati, kdaj kam priti in podobno. Branko je imel to srečo, da se je njegova vožnja začela in končala s filmskim potovanjem.
