Zgornjo dilemo samo odpiram, nanjo ne želim dati odgovora, ker je ta v rokah članov programskega odbora. Seveda pa lahko iz svoje poslušalske izkušnje zapišem, da so se Slovenski glasbeni dnevi ponovno zapisali zaporednemu nizanju izmenljivega, vsakršnega, pluralističnega in razpršenega, s čimer smo lahko spoznali najrazličnejše »obraze« slovenske glasbe. Lahko da je bila takšna živopisnost namenska, toda kot – zdaj že ni več nobene dileme – konservativni glasbeni nedemokrat bi si vendarle želel več monotone diktature kvalitete. Toda ob takšni razsrediščenosti je imela letošnja izdaja Dnevov vendarle to naključno srečo, da je bila povezana s skladateljskimi obletnicami – 80-letnico akademikov Lojzeta Lebiča in Božidarja Kosa, 60-letnico Alda Kumarja in Uroša Rojka (kam in zakaj je izginila 80-letnica Vinka Globokarja, si ne znam razložiti): prav glasba jubilantov se je izkazala kot nosilna in na srečo tudi odrešujoča.
Tako je bil prvi koncert povsem v znamenju obeh »akademikov«, in če odštejemo težko umljivo nerodnost, da je iz sporeda odpadlo prvo delo, je vendarle pokazal boljši obraz slovenske glasbe. Kosova krstno izvedena Tretja simfonija je prečiščeno delo, katerega drobovje – mestoma spektralno zasnovan material – se izrazito razkazuje: skladbo tako sestavlja akordski kompleks, ki se seli iz ene inštrumentalne skupine v drugo in je vpet v različne teksture, v drugem delu pa se mu pridruži še bolj razvito melodično delo, ki skupaj s harmonsko ponavljajočo se vertikalo gradi tudi širše gradacije. Obvladovanje širših lokov in monumentalnost orkestrskega zvoka, ki ne prestopa v grobo, sta izjemni odliki Kosove glasbe. Podobno velja tudi za kompozicije Lojzeta Lebiča, vendar slednje ne prinašajo zvočno prečiščenega in elegantnega glasbenega stavka, temveč se veliko bolj odločno razpirajo povedni ekspresiji. V koncertantni skladbi za rog in orkester je prvi del posejan z aluzijami na rog kot »romantično« glasbilo, prevladujoče vzdušje je mehko, otožno, v nadaljevanju pa se »koncert« odpre bolj razboritim vsebinam, ki jim je bil z vso virtuoznostjo in tudi resno predanostjo kos odlični Boštjan Lipovšek. Ob skladbi Queensland Music pa najbrž že ne moremo več mimo spoznanja, da imamo opravka z enim največjih slovenskih glasbenih del preteklega stoletja: skladba vsebuje jasno prizadetost (uvodni agresivni fanfarni nastopi tolkal), nostalgično izčiščenost (diatonični melodični okruški pihal), zvočno monumentalni adagio, številna izmiritvena mesta in nato tudi dolge gradacije. Skozi glasbo pa ves čas jasno preseva skladateljeva eksistencialistična prizadetost.
Kot nanizanka pa je bil zasnovan sklepni večer. Kumarjev Varda concerto prevzema »istrsko« tonsko zalogo, jo križa z jazzovskim beatom in vkalupi v neoklasicistični utrip brez idej, ki bi presegale golo glasbeno-imanentno slast. Če je tak pristop precej površinski in povsem neobvezujoč, pa se je v nadaljevanju koncerta pokazalo, da mu vsaj ni mogoče očitati nepresahljive energije. Ta je namreč precej močno nihala v Habetovem Koncertu in Lunderjevem Concertinu, pa čeprav sta deli na videz slogovno vsaksebi. Habe vztraja v neoklasicistični motoriki in poravnanosti, ki pa ostaja statična predvsem na ravni izbranega materiala, ki ne transcendira prevzete šablone, Lunder pa kljub jazzovski slogovni matrici zaupa v moč razvijanja monotematskega materiala, ki po svoji prvi fascinaciji v dolgih meandrih blagih transformacij in orkestracijske bledikavosti vse bolj ponika. Seveda je v takšno zaporedno nanizanko kot povsem presežno delo udaril Rojkov Koncertant(n)i K(o-J)u-Je-Jo. Skladba je zasnovana kot niz petih miniatur, ki raziskujejo različne teksturne situacije (solista sta predvsem orkestrova sogovornika) in nihajo od močno vzvalovanega orkestrskega pulziranja do meditativnih ravnin, pri čemer se zdijo ideje do konca izpeljane, rešitve kompozicijsko izpiljene.
Ob koncu se zato sprašujem, ali je za spoznanje veličine res nujno potrebno tudi poznavanje neobveznega in povprečnega – v to nas namreč prepričujejo Slovenski glasbeni dnevi.