»Iskreno?« vpraša mladi Maročan Hassan Chakir, ko mu zastavimo vprašanje, kako prijateljem iz domovine predstavi državo, v katero se je preselil pred skoraj dvema letoma. Seveda, kako pa drugače kot iskreno, in nato se opogumi: »Slovenija je lepa država z zelo lepo naravo, vendar pa so ljudje zaprti. Sicer prijazni, ampak zaprti.« Pogosto čuti, da ga domačini gledajo postrani, češ kdo si ti in kaj delaš tukaj, tudi na ljubljanskih ulicah so pogledi precej očitni, drugod pa je še večji »vsiljivec«. »Kako si prišel v Slovenijo, me vedno najprej vprašajo. Kaj misliš, peš ali kako?« si dovoli pošaliti se Chakir, ki ga je k nam pripeljala ljubezen, zato se je naučil sprejemati tudi to zaprtost mnogih Slovencev.
Turistični vodnik po maroških gorah in mestih je zaradi narave svojega dela navezal ogromno stikov s turisti, tako da je tudi veliko potoval in jih obiskoval. Slovenija ga ni tako navdušila kot nekatere druge evropske države, ga je pa na drugi strani očarala zanj prav posebna Slovenka. »Spoznal sem jo prav prek slovenskih profesorjev, ki sem jih vodil po Maroku v sodelovanju s slovensko agencijo. Ponosno so razlagali, da je njihova država majhna, vendar razvita, da naj pridem na obisk, in res je prišel ta dan,« se spominja.
Turizem je lahko dober posel
V Ljubljani je Hassanu najbolj všeč, da je mesto tako zeleno, saj je v Maroku le malo takšnih krajev, sicer pa ocenjuje, da je naša prestolnica veliko manj raznolika od maroških mest. »Vse je enako, vzorci se ponavljajo, celo ljudje so včasih isti,« se mu zdi kot majhna vas. In če se mi hvalimo, da imamo v tako majhni državi od morja do gora, nas Maroko zlahka prekaša. »Maroko ni samo Casablanca in več tisoč kilometrov dolga obala, imamo tudi puščavo in visoke planine,« se zlahka vživi v vlogo turističnega vodnika, s katero je doma dobro služil. Tudi do 1000 evrov na teden, pravi, saj so turizem razvili v pravi posel, medtem ko pri nas tega ne znamo. »Če vodnik v Ljubljani pripelje skupino turistov na tržnico k eni branjevki, da bodo prav pri njej vsi kupili jagode, je najmanj, kar lahko naredi, to, da mu podari jagode. Ampak ni tako, tukaj zahtevajo, da kupi kot vsi drugi. Mislite, da bo naslednjič znova prišel k njej?« s primerom razloži, kako sodelujejo v njegovi domovini, pri nas pa vsak skrbi samo zase.
Drugi razlog, da Maroko tako dobro živi od turizma, je tudi pravilo, da tuji vodniki in agencije ne smejo delati, ne da bi se povezali z maroškimi agencijami. »Ne moreš kar tako malo voditi turistov okoli kot tukaj,« še pove Chakir, ki se je pet let boril za delo turističnega vodnika. »Zelo težko je priti zraven. Opraviti moraš izpite, poleg tega pa je še veliko korupcije.«
Pred vodenjem je Hassan v Marakešu študiral francosko pravo, v Ljubljani pa je prišla na vrsto njegova kuharska žilica. Septembra 2012 se je zaposlil v Skuhni, projektu Zavoda Global, v katerem migranti iz petih držav kuhajo svojo avtentično hrano. Brez tega ne bi našli dela, je prepričan. »Poslal sem ogromno prošenj, vendar nisem dobil nobenega odgovora,« ga malce razjezi in še enkrat poudari, da bi bili lahko uvidevnejši drug do drugega. Premalo je majhnih pozornosti, da ti kdo pridrži vrata, kot je opazil v Angliji, in ljudje bi se lahko več smejali. »Od mrščenja čela in grdih pogledov nastajajo gube!« pokritizira v šali, a tudi sam je malo mrk, ko se sprehodimo do Zmajskega mostu. »Saj mi ne preostane drugega. Če se tukaj smejiš, mislijo, da se ti je zmešalo,« odgovori v svojo obrambo.
Vsi imajo otroke
Kljub vsemu njegova idealna država ne bi bila mešanica Maroka in Anglije, ampak Maroka in Slovenije. Na Otoku se zgrozijo ob vprašanju, češ kaj pa otroci, tukaj pa so ljudje bolj konservativni, razloži. Z ženo pričakujeta otroka in Slovenija je po njegovi oceni dobro okolje za vzgojo potomcev, sploh ker je toliko otrok. »Tukaj se vsi ustalijo in imajo otroke. Najmanj dva, država pa tako majhna,« je presenečen Maročan, ki se je rodil v Casablanci, sicer pa je večino življenja preživel na 1300 metrih nadmorske višine v mestu Azilal, kjer še vedno živijo njegovi starši, potomci avtohtonega ljudstva Amazigh.
V Skuhni, kjer ni zidov med kuhinjo in gosti, je tako mogoče Chakirja opazovati, kako se smuka med lonci, ko je na meniju avtentična maroška hrana. Najpogosteje pripravlja tažin, pri Slovencih pa pogosto opaža zaskrbljenost, da je začinjena hrana tudi pekoča. To sploh ne drži, opozarja, a brez začimb ni okusa. Slovenska hrana ga zato ni prepričala.