Dnevnik, 6. marca 2014
Slavna švicarska teoretičarka socialnega dela Silvia Staub Bernasconi je pred skoraj dvajsetimi leti definirala socialno delo kot delo s trojnim mandatom. Prvič, socialna delavka je zavezana etičnemu kodeksu, vrednotam stroke in strokovnemu znanju, ki ga pridobi z visokošolskim izobraževanjem. Drugič, služiti mora potrebam in interesom svojih uporabnic in uporabnikov, delovati v njihovo korist in se zavzemati za povečanje obsega njihovih pravic. Tretjič, delovati mora v zakonodajnih okvirih, ki ji jih določa država. To slednje pa ne izključuje pravice do upora, če zakonodaja krši človekove pravice.
Ideja zavezanosti trojnemu mandatu kaže predvsem na to, da je socialno delo v praksi nekaj kompleksnega: kar je manj od tega, je njegova banalizacija. Definicija socialnega dela je sprejeta v večini zahodnega sveta, kjer se je socialno delo najprej razvilo, in ne vključuje nobenega »organa«, ki bi določal ali negiral strokovne odločitve socialne delavke.
Takšna transnacionalna definicija socialnega dela ne prenese lokalnih posebnosti. Vendar je po mučnem primeru škofjeloške družine, kjer je socialna služba odredila odvzem otrok, »organi« pa so zatem otroke vrnili staršem, očitno, da ima Slovenija, poleg vseh drugih posebnosti, tudi lokalne posebnosti v razumevanju in delovanju socialnega dela. Ena najtežjih strokovnih nalog v socialnem delu je začasni ali stalni odvzem otrok staršem. Zato se socialne delavke zanj odločijo redko, postopki pa so dolgi; za večino otrok, ki živijo z različnimi oblikami nasilja, predolgi.
Nobenega dvoma ni, da je najrazličnejšega nasilja v družini in nad otroki pri nas veliko. Podatki zgolj o prijavah telesnih poškodb (od 1700 do 2400 letno) kažejo, da nasilje v družini preživlja vsaka peta ženska; poleg tega policija obravnava še 4000 do 5000 prekrškov z elementi nasilja v družini: v letu 2009 na primer jih je bilo 6807. Kjer doživljajo nasilje ženske, ga praviloma tudi otroci, vsaj kot sekundarne žrtve, a so skriti v teh številkah. Skriti so tudi v javnem pojmovanju nasilja: spomnimo se zgroženih odraslih, ki so menili, da so jim kršene človekove pravice, ker je v družinskem zakoniku, ki je padel na referendumu, pisalo, da fizično kaznovanje otrok ni dopustno. V krizah in naraščajoči revščini pa se nasilje praviloma še poveča.
Moč »inšpekcij« in »organov«
V Sloveniji pa je kljub tem poraznim številkam sistem tak, da pri odvzemu otrok nikoli ne morete narediti prav. Če otroke iz družine umaknete, ste krivi, ker je bil otrok premalo ogrožen, ali pa ste naredili »proceduralno« napako, kot se je zgodilo v škofjeloškem primeru. Če ga pustite v družini, ste krivi, če ga nasilnež pokonča ali trpinči leto za letom. Sploh ne gre za posamezne primere: gre za strukturni problem, za način, kako deluje sistem kot celota.
Ko gre za tako usodne odločitve, kot je odvzem otrok, bi pričakovali, da ga opravijo vrhunski strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami, s podporo neodvisnih zagovornikov otrok, mednarodno uveljavljenih strokovnjakov. Pričakovali bi sodelovanje institucionalno neodvisnih strokovnjakov, morda celo kolegov iz tujine. Ampak ne pri nas. Namesto spoštovanja strokovne odločitve (ali pa postavitve sveta strokovnjakov, ki bi ji oporekal) ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti »ugodi pritožbi zakoncev iz Škofje Loke in sklene, da se mora njunih sedem mladoletnih otrok vrniti staršem« (Žurnal24 ur). Vrniti staršem, kot da gre za njihovo lastnino. Namesto pomoči strokovnim delavkam pri premagovanju »proceduralnih ovir« in pri nadaljevanju strokovnega dela, ki se res lahko začne šele, ko so otroci na varnem (tako imenovano strokovno delo z družino, ki pa ga pri nas tako rekoč ni, saj zanj ni denarja, usposobljenih strokovnjakov, prostora, časa... ), ima sistem inštalirane neke »inšpekcije« in »drugostopenjske pravne organe«. Namesto da bi se strokovno delo nadaljevalo, je zavrženo.
Kdo pa sploh so vse te »inšpekcije« in »organi«? Imajo strokovne in etične standarde iz socialnega dela, diplome s področja preprečevanja zlorab otrok in nasilja, imajo doktorate in druge certifikate o vrhunski usposobljenosti, etični drži in neodvisnosti, ko gre za razsojanje o stvareh, ki so usodne za življenje otroka, pa tudi odraslih? Da je mera polna, se vmeša še »zasebna pravna pisarna«, ki zagovarja tiste, ki si to lahko plačajo. Otroci si je ne morejo najeti.
Spomnimo: neki prav taki »organi« so pred leti ugotovili, da so socialne delavke strokovno naredile vse, kar se je dalo, potem pa je nasilnež, izpuščen iz zapora, svojega otroka vrgel skozi okno v tretjem nadstropju. Tovrstni »organi« pri nas so že nekajkrat menili, da ni nič narobe, če so v poroko prisiljene trinajstletne deklice, saj so vendar Rominje, to pa je »del njihove kulture«, in za Rominje kajpada ni veliko škode, če imajo pri trinajstih otroka in nehajo hoditi v šolo. In še, in še.
V državi, kjer je zakonodaja polna nejasnosti in odprta za različne interpretacije, ni razumno, da državni organi spreminjajo odločitev strokovnjakov, še posebej ne zaradi »proceduralnih napak«. Vsaka socialna delavka vam ve povedati, da so ravno proceduralne zadeve tako zapletene in kaotične, da je mogoče prav v vsaki stvari storiti napako. V takšnem normativnem kaosu torej lahko državni organ odloči, da je bil odvzem »proceduralno izveden narobe, strokovno pa je šlo za pravo odločitev«, in vrne sedem otrok, za katere so strokovnjaki opredelili, da so »ogroženi«, nazaj staršem. Te iste starše, ki so jih še dan prej začasno razrešili starševske odgovornosti in usmerili v psihiatrično obravnavo, so neki »organi« spet inštalirali nazaj.
Socialno delo kot funkcija politike
V zahodnem svetu, kjer se je disciplina socialnega dela tudi razvila, ni še nihče slišal, da bi bila »proceduralnost« pomembnejša od vsebinske odločitve, ko gre za presojanje ogroženosti otrok (zanemarjanja, telesnega kaznovanja, spolne zlorabe, izpostavljenosti verskemu fanatizmu, izoliranja od vrstnikov in okolja). Sloviti Amartya Sen že tiste starše, ki svoje otroke pošiljajo v verske šole, imenuje »nasilneži«, saj otroke oropajo pluralne identitete in pravice do širokega pogleda na svet. Kako bi označil šele starše, ki svojih otrok zaradi verskega prepričanja sploh ne pustijo v šolo? Tudi v Sloveniji so male Malale Yousafzai, ki se borijo za to, da bi šle lahko v šolo.
Ministrstvo je torej otroke poslalo domov, kot da so bili na izletu, novinarjem pa hkrati povedalo, da centri za socialno delo delajo »dobro«. Še en kaos. Pohvalijo nekoga, ki so mu dan prej ukazali, da mora svoje strokovno ravnanje popraviti in situacijo vrniti v prvotno stanje. Trezne glave pa ne obdrži niti varuh človekovih pravic, ki je otrokom dejansko pomagal s prostovoljnimi zagovornicami otrok, ki so skupaj s sorodniki dosegle, da so otroci začeli hoditi v šolo. Iz medijev izvemo, da so veseli, »ker so odpravljeni razlogi, ki so vodili CSD k ugotovitvi ogroženosti otrok« (Dnevnik, 6. marca 2014). Ker je ministrstvo poslalo otroke domov, ogroženost ne obstaja več?
Socialne delavke dobro vedo, da so povsem odvisne od kafkejanskih »organov« in njihovih odločitev, zato je pričakovati, da se bodo vedno redkeje odločale za strokovno postopanje v korist otrok. Opisani kaos doživljajo kot »nož v hrbet«: »Ne pustijo nam, da delamo stroko.« Namesto spodbujanja avtonomnega socialnega dela se v lokalnem kontekstu transnacionalna definicija socialnega dela ukine, socialno delo pa ostane stroka, ki jo »organi« skoraj v celoti funkcionalizirajo.
Seveda ne more nihče z gotovostjo reči, kako dobro delajo centri za socialno delo, saj v državi ni niti enega samega evalvacijskega instrumenta, ki bi glede na različne kriterije kvalitete ocenjeval delo centrov, jih rangiral na boljše in slabše zato, da bi delali boljše. Enako velja tudi za vse druge institucije, ki delajo z ljudmi, od bolnišnic, zdravstvenih domov do vrtcev, šol itd. Nikjer ne obstajajo prevalenčne, longitudinalne, primerjalne, kaj šele neodvisne raziskave. Zato imajo pri nas enako prav tisti, ki pravijo, da centri za socialno delo delajo odlično, kot tisti, ki pravijo, da delajo slabo ali pa približno enako slabo kot vse drugo v naši državi.
Takšna situacija ni dosti drugačna, kot je bila leta 1955, ko smo v Jugoslaviji kot edini državi komunistične Evrope ustanovili izobraževanje za socialno delo. A ne takšno, kot ga je poznal zahod. Tedanja definicija je bila, da »socialistično socialno delo opravlja naloge socialne politike«. To z drugimi besedami ne pomeni nič drugega kot danes, opravljanje istega dela in tako, kot mu jih naložita država in njeni »organi«. Škofjeloški primer je tako konec še nikoli zares vzpostavljene avtonomije socialnega dela v Sloveniji.
Dr. Darja Zaviršek, redna profesorica na Fakulteti za socialno delo