Pa saj veste, kako je to pri tej moderni umetnosti. Včasih se ti še zdi, da štekaš, včasih pa sploh ne, in bolje je biti pripravljen, da ne zijaš kot bebec v prijaznega umetnika, ki se je ravnokar razgrnil pred teboj in upravičeno pričakuje nekaj pametnih besed v zameno. Kadilcem je lažje, oni lahko skočijo ven na čik, neopazno izginejo, zjutraj pošljejo sms, da so se na svežem zraku noro zadebatirali in da res hvala za vabilo, nekadilci pa moramo biti iznajdljivejši.
Da je bil moj obisk Janševe razstave nepremišljen, sem spoznal takoj po vstopu. V pomanjkanju časa sem v dneh pred dogodkom le ošvrknil vabilo in preletel intervju v Sobotni, zaznal imeni Marine Abramović in Ulaya, a nisem vsega skupaj povezal v nič smiselnega, dokler nisem stal pred golima nosečnicama, naslonjenima na levi in desni podboj vrat, skozi katera naj bi stopil. Poti nazaj takrat ni bilo več, pred menoj pa je bilo še dvoje drugih vrat in vsega skupaj trije pari nosečnic, tri noseče Marine in trije noseči Ulayi.
Moja prva misel je bila, da bi Janez že iz vljudnosti lahko razstavo pripravil poleti, ko ne bi imel na sebi debele zimske jakne in se ne bi bal, da bom, neroden kot sem, z zadrgo podrgnil po izbočenem trebuhu mladenke in pogubno vplival na razvoj njenega nerojenčka. Namesto da bi premišljeval o tem, kaj ontološkega mi sporočajo zaobljena gola telesa, sem tako razmišljal le o tem, ali naj si jakno zapnem, jo slečem ali pa naj se med nosečnicama prebijem tako, da eni kažem obraz in drugi rit.
Šele ko sem se nekako prebil mimo vseh šestih nosečnic, sem si malce oddahnil in se prvič ozrl naokrog, da bi videl, kako se z nehvaležno nalogo spopadajo drugi obiskovalci. Mimo golih teles se je vila reka zaigrane ravnodušnosti in vljudnostnih nasmeškov, ki so tako kot moj slabo prikrivali nelagodje. Ljudje so bili pač osredotočeni na to, da ne bi po pomoti begali s pogledom in poškilili tja, kamor ne bi smeli. Nihče ni niti poskušal z dekleti vzpostaviti stika. Zagledati se jim v oči, jim pokimati ali jih ogovoriti, nič od tega ni prihajalo v poštev, kakor da obiskovalci ne bi niti za hip posumili, da so nosečnice morda človeška bitja in ne zgolj razstavni eksponati, podobni tisti Hirstovi petindvajsettonski bronasti nosečnici, ki je nedavno razburila prebivalce angleškega pristaniškega mesteca Ilfarcombe.
Na otvoritvi razstave so govorniki sicer veselo duhovičili in občinstvo se je sproščeno hahljalo, a ko človek zagleda golo nosečnico, se v trenutku zresni, kakor bi ga učiteljica nemščine poklicala pred tablo, in tistega večera sem si zaman razbijal glavo z vprašanjem, kaj bi razstavljena dekleta storila, če bi jih kdo vprašal, ali jih morda zebe.
A takšnih reči se pač v galerijah ne sprašuje, že zato ne, ker bi lahko radovednežu dekle vrnilo z vprašanjem, kako se mu dopade razstava. Verjemite mi, nihče si ne želi goli nosečnici, simbolu življenja osebno, iskreno priznati, da se mu zdi razstava preveč zaokrožena in da on raje vidi, kadar določene stvari obvisijo v zraku. Tudi s frazami iz priročnikov za samopomoč v svetu moderne umetnosti, recimo »zelo me zanima, v kaj se bo vsa stvar razvila«, si tu ne bi dalo pomagati. Zato je bil molk obiskovalcev dokaj logična izbira.
Golota nas še vedno straši, sem ugotavljal že neštetokrat ugotovljeno resnico. Neprikrit pogled na tuje golo telo ostaja roka v tujem žepu. Janez Janša je vse še dodatno zapletel, ko je v igro vključil nosečnice in še nazorneje razkril naš strah pred intimo. One so bile le gole, mi pa razgaljeni v svoji zbeganosti ob prisotnosti intimnega. Nam, oblečenim, je bilo namreč nerodno, mi nismo vedeli, kam z rokami, mi smo umikali poglede pred golimi trebuhi in bedri. Tako kot se vselej umikamo, ko se komu preveč približamo, ko nekdo pred nami sname masko.
Svet brez skrivnosti je najstrašnejši vseh svetov, skrivnosti telesa pa so le neznaten del naših skrivnosti. Mi, ki smo ustvarjeni iz igre prikrivanja in razkrivanja in smo nerazvozljivi prepleti iskrenosti in zlaganosti, zato vselej otrpnemo ob slečenem človeku. Njegova golota nas izziva, naj se slečemo še sami, in to nas navdaja z grozo. Če nas je namreč česa resnično strah, potem nas je strah tega, kar v resnici smo, tega, kar se skriva pod vsemi našimi pokrivali.
Ne vem sicer, ali želi Janez Janša s svojo razstavo sporočiti prav to, a na srečo je pri moderni umetnosti tako, da avtor nima zadnje besede. No, večina se je tako ali tako spraševala predvsem to, kje mu je sploh uspelo najti šest nosečnic, pripravljenih sodelovati v projektu.