V zadnjih letih tudi širša javnost veliko sliši o neionizirajočem sevanju, ki smo mu izpostavljeni v okolju ali pri mobilni telefoniji. A pri tem gre za bistveno nižje vrednosti energije kot pri ionizirajočem sevanju v zdravstvu. Radiološki inženirji na primer poznamo izraz rentgenski maček – ob izpostavljenosti sevanju v interventni diagnostiki in nuklearni medicini se posameznik počuti približno tako, kot bi prejšnji dan pretiraval z alkoholom. Človeku lahko pri tem delu tudi pade odpornost, nekateri imajo težave s kožo in očmi... Celo pri pregledih s CT-aparati pa se vse bolj kaže, da obremenitve niso povsem nedolžne. Ponekod v zahodnih državah se je razmahnil CT celega telesa, ki sicer res omogoči pregled velike površine, a za bolnika pomeni precejšnji odmerek sevanja. Koristi tako pogosto ne odtehtajo tveganja. Že pri običajni CT-preiskavi pa je bolnik sevanju tako izpostavljen, kot bi bil 200-krat ali 300-krat na slikanju pljuč. Tudi pri magnetnoresonančnem tomografu, kjer ni neposrednega sevanja, je treba upoštevati nekatera tveganja. Na preiskave z njim na primer ne sme posameznik s povišano temperaturo, saj se pri pregledu telesna temperatura zviša in bi lahko prišlo do vročinskega šoka. Vse bolj se kaže, da nobena od teh aparatur ni povsem nedolžna.
Število preiskav s CT in magnetno resonanco narašča. Bi morali bolnike nanje pošiljati bolj zadržano?Zagotovo, saj se učinki nalagajo. Tudi ortodonti včasih zmotno predvidevajo, da v času digitalne radiologije ni več kaj dosti sevanja, in otroke pogosto pošiljajo na slikanje zob. A v resnici se je spremenil le zapis slike, ne pa tudi obremenitev zaradi sevanja. Prav bi bilo, da bi na posameznikovi zdravstveni kartici zapisovali, kolikokrat je bil sevanju izpostavljen in za kakšne odmerke je pri tem šlo, kot so na primer že uredili v Veliki Britaniji. Pri nas to počnemo na ravni bolnišnic, niso pa ti podatki povezani na državni ravni. Tako kot pri pacientih pa se učinki sevanja nalagajo tudi pri zaposlenih, ki so mu izpostavljeni.
Pomisleki na račun krajših delovnikov, ki jih imajo nekateri zaposleni zaradi varstva pred sevanjem, vedno znova izzovejo njihovo razburjenje. Je po vašem sedanja ureditev res povsem utemeljena?Še preden sta se generalni direktor Onkološkega inštituta Janez Remškar in strokovni direktor Janez Žgajnar o pravicah začela izrekati v medijih, smo ministrstvo za zdravje večkrat pozvali k začetku pogovorov o tem. Ključno je, da gre za zelo različna delovna mesta in kritike na splošno zato niso upravičene. Nekateri sevalci opravljamo obsevanja, pri načrtovanju zdravljenja sodelujejo dozimetristi, nekateri delajo v klasični radiologiji, s CT-aparatom, magnetno resonanco, sevalci delajo tudi v brahiterapiji… Ob neposrednem delu pri virih sevanja pa so izrazito obremenjeni naši kolegi v interventni diagnostiki in nuklearni medicini, pri kateri vir sevanja damo v bolnika, pred to energijo pa se je nemogoče zaščititi. Ti si zagotovo zaslužijo na 36 ur na teden skrajšani delovni čas in tudi daljše dopuste, kot jih imajo danes, pripravljeni pa smo se pogovarjati o delovnikih na nekaterih drugih delovnih mestih, na primer pri zaposlenih v teleradiologiji. Danes so oboji deležni enakih pravic.
Nedavno ste ugotavljali, da v tujini krajših delovnikov in daljših dopustov na račun sevanja ne poznajo, so pa zato zaposleni v teh poklicih bolje plačani. V kolikšni meri lahko finančna nagrada odtehta tveganja zaradi sevanja?Sprva sem predvideval, da podatki direktorjev o razmerah v tujini držijo. A v zadnjih tednih smo to dodatno preverili pri kolegih v tujini in ugotovili, da tudi drugod po Evropi poznajo skrajšane delovnike. To res ni urejeno na nacionalni ravni kot v Sloveniji, a so lahko delovniki skrajšani in dopusti podaljšani na ravni bolnišnic. V Nemčiji, Švici in v skandinavskih državah je v zdravstvu precejšen delež zasebne dejavnosti, zaposleni pa delujejo prek individualnih in ne kolektivnih pogodb kot pri nas. Razlika pa je tudi ta, da v drugih državah spoštujejo redni fond mesečne obveznosti zaposlenega. Pri nas imajo zaposleni toliko nadur, da jih je težko prešteti. Kolegi, ki delajo na najbolj frekventnih deloviščih pri CT in magnetni resonanci, poleg rednega delovnega časa na primer opravijo tudi po 70 dodatnih ur na mesec.
Ugledni medicinski fizik dr. Ervin B. Podgoršak je pred časom v pogovoru za Dnevnik pojasnil, da ni »v Severni Ameriki nikakršne debate o kakšnih dodatnih pravicah zaradi dela v radioterapiji«. Ali v Sloveniji aparature bolj ogrožajo?Gre za stvar interpretacije. Govorimo lahko le o mejnih vrednostih, sicer pa človeka vsako sevanje ogroža. Poleg tega imajo v Kanadi in ZDA novejše aparature. Pri nas so nekateri rentgenski aparati v zdravstvenih domovih in bolnišnicah stari tudi po 20 ali 30 let, zato je pavšalno primerjanje z razvitimi državami nekorektno. Naše delo je, da sevanje omejimo na tisto, ki je uporabno pri zdravljenju ali diagnostiki. S tem ščitimo pacienta, zaščititi pa moramo tudi sebe.
Vendarle pa so sedanji predpisi tudi v Sloveniji konkretni; letna izpostavljenost posameznika ne sme preseči mejnih vrednosti 20 milisivertov na leto. Po podatkih Onkološkega inštituta je večina med zaposlenimi s skrajšanimi delovniki 30-krat do 80-krat pod to mejo.Napačno je razumevanje, da je vse pod mejno vrednostjo dovoljeno in varno. Poleg tega so se na nekaterih delovnih mestih dozne obremenitve z razvojem novih aparatur celo povečale. Naša stališča izhajajo iz dejstva, da je vsak odmerek sevanja škodljiv, zaposleni pa so mu izpostavljeni iz dneva v dan. Žalosti me, da sta strokovni in generalni direktor bolnišnice o izpostavljenosti sevanju podvomila. Namesto tega bi se morala vprašati, kaj bi se lahko zgodilo, če bi mejno vrednost presegli.
Kako pogosto se to zgodi?Na srečo so takšni incidenti zelo redki. Dokler so vsi varnosti ukrepi ustrezni, ni težav. Tako delujejo tudi jedrske centrale, a ko gre kaj narobe, lahko pride tudi do Černobila in Fukušime.
So skrajšani delovniki upravičeni tudi, ko gre za potencialni problem?O tem smo se pripravljeni pogovarjati, a v razpravi med zakonodajalcem in strokovno javnostjo. Pričakujem, da na drugi strani pogajalske mize ne bodo sedeli le minister ali državni sekretar z uradniki ministrstev, ampak je treba v pogovore vključiti tudi Upravo RS za varstvo pred sevanji, Inšpektorat RS za delo, Zavod za varstvo pri delu... Na možnost diferenciacije plačila in pravic glede na izpostavljenost posameznih delovnih mest smo opozorili že ob pogajanjih o novem plačnem sistemu leta 2008, a si pogajalci na vladni strani za to niso vzeli časa. Težava je bila tudi v tem, da smo bili v nasprotju z zdravniki in medicinskimi sestrami, ki so imeli ločena pogajanja, sevalci v skupini s socialnimi delavci, delovnimi terapevti, fizioterapevti... Posebnosti našega dela je bilo zato težje uveljaviti.
So se vam z ministrstva za zdravje, kjer so oblikovali skupino za pripravo stališč o dodatkih za zaposlene v območjih sevanja, že oglasili?Ne. Z oblikovanjem skupine nas niso seznanili, poleg tega pa ne vemo, kaj bodo preučevali, saj danes dodatkov na račun sevanja ni več.
Člani sveta Onkološkega inštituta so nedavno razpravljali, kako nadomestiti radiološke inženirje, ki so zaradi bolniške ali porodniške odstotni dlje časa. Je mogoče zaposlene premikati z enega tipa dela na drugega?Seveda ni. Strokovni napredek je bil tolikšen, da je vsako delo zelo specifično in lahko zato rotiranje prinese več škode kot koristi. Tako kot ne moremo zaupati pilotu, ki bi en dan vozil jumbo jet, naslednji dan pa concorde, tudi sevalcev ni pametno premikati od ene sofisticirane naprave do druge. Na Onkološkem inštitutu na primer ni mogoče kar čez noč prehajati med obsevanjem in diagnostiko. Sam sem ta korak sicer storil, saj sem prvotno delal v diagnostiki, a sem potreboval kakšna tri leta, da sem lahko začel delati povsem samostojno in suvereno. Včasih nam očitajo dogmatičnost, a je marsikdaj bolje zaradi bolnikov pa tudi lastne varnosti pritisniti na rdeči gumb. Se pa ob takih situacijah vidi, da je radioloških inženirjev premalo.
Koliko jih manjka in kako to vpliva na delo z bolniki?V javnih ustanovah v Sloveniji dela okoli 650 radioloških inženirjev, ob manjkajočih standardih in normativih dela pa ne moremo povedati, koliko bi jih še potrebovali in kje. Je pa pomanjkanje teh strokovnjakov na primer že očitno ob vzpostavljanju onkološkega centra v UKC Maribor. Lastnega kadra nimajo, razpisov za dodatne zaposlene še ni, poleg tega pa traja kar nekaj časa, da človeka izšolaš za samostojno delo. Zato se bodo morali verjetno močno nasloniti na Onkološki inštitut v Ljubljani. Zaradi Zujfa je vse skupaj še težje, saj se nekateri zaradi njega upokojujejo, zaposlovanje pa je zelo oteženo. Državne uradnike zlasti v sedanji finančni situaciji zanimajo predvsem denarni tokovi, ne pa tudi zdravje, sposobnosti in obveznosti zaposlenih.