Wooley je obenem tudi urednik zanimivega spletnega četrtletnika Sound American, namenjenega razpravam in predstavitvam nove ameriške muzike, ima službo skrbnika raziskovalnega in esejističnega portala, ki s kritičnim uvidom izdaja novo posneto ameriško glasbo, je pa tudi urednik lastne založbe Pleasures of the Text (po znanem besedilu Rolanda Barthesa), ki objavlja zgodnje posnetke mladih glasbenikov. Ob Petru Evansu, Gregu Kellyju in Taylorju Ho Bynumu je glas nove trobente, tega sočnega predirnega trobila, ki je tako močno zaznamovalo jazz in improvizirane godbe in kar noče presahniti. Tej novi trobentaški senzibilnosti, ki napada robove zmožnosti izvabljanja zvoka iz trobente, bi lahko dodali še nekaj let starejšega nemškega čudodelca Axla Dörnerja.
Mednarodna in del ameriške jazzovske kritike Wooleyjevih albumov in koncertov zadnja leta kar ne more prehvaliti, glasba njegovega kvinteta (občasno razširjenega v sekstet) pa se je lani po pravilu znašla na samem vrhu najbolje ocenjenih zasedb in albumov. Wooleyja smo pred dvema letoma videli na jazzu v Ljubljani, ta koncert in živi album Trumpet and Drums (skupaj z »drugo trobento« Petra Evansa) je nakazal, kako se glasbenik znajde v ad hoc skupini. Kvintet je njegova stalna, morda celo najbolj ambiciozna zasedba, ki je tudi najbolj jazzovska v konvencionalnem pomenu. V njem so norveški basist Eivind Opsvik, bobnar Harris Eisenstadt, basklarinetist Josh Sinton in vibrafonist Matt Moran, kot član seksteta pa v tubo trobi Dan Peck.
Konceptualno podlago za album (Sit In) The Throne of Friendship je predstavljal spis Jacquesa Derridaja o politiki prijateljstva, glasbena iztočnica pa so bili Debussyjevi klavirski kosi. Barvit inštrumentarij z diskrepanco podvajanj glasbil (tuba – bas, basklarinet – trobenta, bobni – vibrafon) je izzivalen, komadi o zadregah s prijateljstvi pa so glede na menjavo razpoloženj in pritajenih glasbenih opisov socialnih razmerij natančno strukturirani, vloge določene. Gre za harmonsko razgibane in tematsko izzivalne kose, ponekod gradijo na zagonu skupine z več prostora za kontrastne sole in prispevke posameznikov, zvečine pa so bolj sugestivno natrgani kot orisi stanj. Ves čas je vtis, da smo to muziko nekje že slišali, enkrat je v ospredju reminiscenca na ustvarjanje niansirane tihe blazine, podobne početju Billa Dixona, drugič je to gosta tekstura Lea Smitha, tretjič epoha bopa ali poudarjena introvertiranost nenavadnih harmonij iz nekih letargičnih časov. Toda Wooleyjeva trobenta je tako prepričljiva, razkošna in vodeča, da kar vabi k poslušanju. Tole je vredno žive preverbe na torkovem koncertu.