Vedran Pavlek: Alpsko smučanje je vse manj zanimivo

»Kulisa, kakršno je svetu prikazala Kranjska Gora, je redko videna. Ko sem gledal posnetke na televiziji, me je kar zmrazilo, tako lepi so bili. Mislim, da si ni prekrasne promocije naredila le Kranjska Gora, temveč vsa Slovenija. Na splošno so prireditve, kot so Zlata lisica, Planica in Pokal Vitranc, nekaj najlepšega, kar se lahko kakšni državi zgodi v športu. Čeprav v slovenskem alpskem smučanju ni Petra Prevca, ki bi povzročil evforijo, morate spoštovati dejstvo, da enkrat na leto najboljši svetovni slalomisti in veleslalomisti pridejo v Slovenijo. Vsako leto na vsaki od slovenskih tradicionalnih prireditev ne more biti evforije navdušencev. Dogajalo se je, da je bilo v Mariboru na tekmi tudi po dva tisoč gledalcev. Ko pa se je predstavila Tina v najlepši luči, je Zlato lisico spremljala večdesettisočglava množica, ko so blesteli Bojan Križaj, Rok Petrovič in Jure Košir, je bilo podobno v Kranjski Gori. Navsezadnje je bilo v najboljših časih Janice Kostelić v Mariboru več kot deset tisoč Hrvatov,« je med Pokalom Vitranc pripovedoval Vedran Pavlek.

Odkrito povedano, v tem trenutku preslabo poznam mladinsko smučanje, da bi si upal napovedati kakšne drzne napovedi. V Ilki Štuhec imate nedvomno alpsko smučarko, ki ima ves potencial, da pride na vrh. Žal ji številne poškodbe preprečujejo hitrejši napredek.

Nisem dobil nobenega klica. Verjamem, da zato, ker vsi vedo, da nimajo možnosti, saj sem preveč vpet v hrvaško smučarijo. Nikoli pa ne bom rekel nikoli.

Moj naslednji izziv, ko se bo od tekmovalnih strmin poslovil Ivica, bo, da postavim temelje, da bo hrvaško smučanje teklo naprej. To se bo zgodilo čez leto ali dve. Zelo slabo bi bilo, če bi po koncu uspehov družine Kostelić vse skupaj padlo v vodo. Trenutno imamo mladinca Iztoka Rodešo, ki je v svojem letniku daleč najboljši slalomist na svetu. Moja naloga je, da mu omogočim razmere, v katerih se bo lahko prebil v svetovni vrh.

Naloga slovenske zveze je, da takšnega človeka išče in najde. Predvsem morate najti nekoga, ki bo živel s to funkcijo. Takšne funkcije nimajo delovnega časa. Za njih je treba živeti. Osebno sem star že čez 40 let, a nimam družine, ker sem se povsem posvetil svojemu delu. Nimam težav, če grem kdaj iz pisarne ob petih zjutraj ali če vstanem ob dveh zjutraj. Ko so rezultati boljši, je lažje delati, ko jih ni ali se ukvarjamo s poškodbami, je vse skupaj težje. Hkrati se zavedam, da moje delo nikoli ne bi bilo tako uspešno, če ne bi bilo družine Kostelić, predvsem Anteja, ki je izoblikoval tako uspešna smučarja, kot je bila Janica in je Ivica. Jaz sem bil tisti norec, ki je vse skupaj logistično povezal. Slovensko alpsko smučanje je v veliki prednosti v primerjavi s hrvaškim, saj ima bistveno večjo bazo. Manjka pa vam entuziazma, kot ga imava jaz in Ante Kostelić. Res je sicer, da vsi delamo za denar, ki pa hkrati ni vodilo vsega. In to dejstvo skušam ves čas dopovedovati ljudem, s katerim delam.

V zadnjih letih smo imeli dobre pogodbe. Odlične smo imeli v obdobju od leta 2002 do 2006. Potem je bilo težje, a smo imeli Ano Jelušić, v sezoni 2007/08 pa se je na strmine vračal Ivica. Poleg tega smo v Zagrebu ob ženski dobili še moško tekmo svetovnega pokala. Potem je nastopila svetovna finančna kriza, ki nas je vsekakor prizadela. Prepričan sem, da si Slovenija ali Hrvaška ne moreta privoščiti takšnih zneskov, kot sta jih imeli do leta 2008. Kljub temu imamo dovolj denarja za izvedbo solidnega programa. Zavedati pa se moramo, da nikoli ne bomo dosegli ravni Avstrijcev ali Švicarjev.

To vsekakor ni dobro, a smo z zavarovanjem vsaj pokrili stroške.

Vse je dražje: hoteli, bencin, vsi hočejo več denarja. Veliko premišljujem, kako delati dobro z minimalnimi stroški. Prišel sem do odgovora, da se je treba lotiti posla drugače kot najrazvitejše države. Tistim smučarjem, ki imajo dovolj sredstev, je treba ponuditi vso podporo, da se lahko prebijejo v svetovni vrh. To pomeni, da alpskega smučarja pri dvanajstih ali trinajstih letih maksimalno podpremo. Hkrati pri tej starosti veliko tvegaš, saj ne moreš z gotovostjo trditi, da bo ta športnik uspel. Avstrijci lahko denimo čakajo do 16., 17., ali celo 18. leta, da se smučarji razvijajo v regijskih centrih, potem pa izberejo najboljše. Pa sva spet pri entuziazmu, o katerem sem govoril prej.

Vse skupaj si predstavljam kot nekakšno kombinacijo obojega. Sistem seveda mora biti vzpostavljen, hkrati pa je potrebnega veliko individualnega pristopa. To pomeni, da moramo dati maksimalno podporo družinam, ki podpirajo svoje otroke.

Odmevi so bili zelo različni. Negativni so prišli predvsem iz ust tistih, ki so dosegli rezultatsko razočaranje. Toda na koncu so bili trije najboljši na zmagovalnem odru (Matt, Hirscher in Kristoffersen, op. p.), na njem je manjkal le Felix Neureuther. Poglejte denimo prvo slalomsko postavitev v Kranjski Gori. Z vidika gledalca je bila dolgočasna. Nič, prav nič se ni dogajalo. Ni bilo mesta, na katerem bi bilo treba nekaj narediti, prestaviti v nižjo predstavo. To je za smučanje slabo. Ni več atraktivnosti in posledično ljudje raje gledajo druge športe. Zimska konkurenca je velika, na dobri poti so biatlon in smučarski skoki. Nekaj lahko pripomore tudi atraktivnost terena, kakršna sta denimo Wengen ali Adelboden, ko smučar kar naenkrat vstopi v ciljno strmino in zasliši večtisočglavo množico ljudi. Tudi Kitzbühel je brez Hausberga neatraktiven, kar se je pokazalo letos. Na poligonskih progah, kakršna je denimo tudi v Kranjski Gori, pa se brez atraktivne postavitve ne dogaja praktično nič. Spomnite se, koliko bolj atraktivne so bile tekme, ko so zmagovali Ingemar Stenmark, Bojan Križaj ali Phil Mahre. Kar zadeva olimpijske postavitve Anteja Kostelića, nam veliko pomeni, da nas je pohvalil Hermann Maier. Ko takšen velikan reče, da je tekma zanimiva, potem ima to težo.

Bojim se, da se na tem področju dela premalo. Alpsko smučanje bo morala nekaj narediti, da bo vse skupaj bolj zanimivo, kar je mogoče storiti z atraktivnejšimi postavitvami.