Od vsega, kar se je dogajalo v zadnjih dneh, je še najzanimivejše stališče predsednika države, da bi bile njegove odločitve v primeru, če bi imel večji vpliv na imenovanje članov senata KPK, morda drugačne. Če pogledate postopek imenovanja vodstva KPK, ugotovite, da je selekcija kandidatov v rokah komisije, v kateri imajo pomemben vpliv tisti, ki jih KPK nadzoruje. Podpiram razmislek o ureditvi, v kateri bo vpliv predsednika republike v sodelovanju s kandidatom za predsednika KPK takšen, da bo več zagotovil za oblikovanje enotne, usklajene in učinkovite ekipe.
Kam bo na koncu pripeljala serija odstopov članov KPK?Ne moremo pričakovati srečnega konca, če si bo za imenovanje kakovostne KPK prizadeval samo predsednik države, vsi drugi pa ga bodo privoščljivo opazovali in bevskali nanj na politični sceni, ki pred evropskimi volitvami spominja na Spielbergov Jurski park.
Je težava, če je predsednik KPK označen tudi s politično pripadnostjo?Formalnih prepovedi, po katerih se nekdo s politično preteklostjo ne bi smel potegovati za tako pomembna mesta, ni. Vendar pa je situacija na področju korupcije in nezaupanja v funkcionarje tako zaostrena, da terja upoštevanje najvišjih standardov, tudi videza nepristranskosti. Štefanec ni bil dolžan izstopiti iz stranke, bi pa moral to storiti pred odločitvijo za kandidaturo in ne v trenutku, ko je izvedel, da je v ožjem izboru. V tem primeru bi se izognil vtisu, da izstopa iz taktičnih razlogov, in bi manj ogrozil videz nepristranosti KPK. Poznam pa veliko primerov doma in po svetu, ko so se ljudje s političnim nahrbtnikom izkazali kot nepristranski, pravični in odločni tudi do svojih nekdanjih političnih prijateljev, politično nevtralni pa kot brezkrvni in boječi cincarji, ki si ne upajo lotiti nobenega političnega veljaka.
So pa stranke glede Štefanečevega odstopa skorajda enotne.Vtis o enotnem zavračanju predlogov za sestavo KPK je hudo napačen, saj jo napadajo s povsem nasprotnih izhodišč. Na eni strani tisti, ki iskreno želijo čim bolj učinkovito in nepristransko KPK, in na drugi strani tisti, katerih cilj je odpraviti KPK, če pa to ne gre, pa vsaj čim bolj ogroziti njeno avtoriteto, da ne bi več mogla preganjati korupcije v vrhovih njihovih strank. Prvim gre povedati, da biti funkcionar KPK ni nagrada ali dobro plačano mesto, temveč je povezano z izdatno mero poguma in požrtvovalnosti, zato tudi nihče od kritikov nove sestave KPK noče stopiti v Klemenčičeve čevlje. Drugim pa gredo na roke slabosti veljavne zakonske ureditve, tudi tistega dela, ki se nanaša na sestavo in vlogo izbirne komisije, kar omejuje predsednika države.
Kdo se bo sploh potegoval za položaj v organu, ki ga poleg političnih pritiskov spremlja tudi veliko zakonskih nedorečenosti, so se pred tokratnimi izbirnimi postopki spraševali poznavalci razmer na KPK.Temu je treba dodati še vse, kar se je dogajalo v zadnjem obdobju, vključno z odstopom KPK. Je pa zasluga KPK, da je uspela prepričati javnost, da je korupcija pri nas veliko resnejši problem, kot smo si predstavljali. Ideja, da bi bilo treba okrepiti pristojnosti KPK, je zato na mestu. Govoriti, da bi lahko razmere uredili z 'rednimi' organi odkrivanja in pregona, kot to počno v državah, v katerih nimajo resnejših težav s korupcijo, je zato neustrezno. KPK je poseben mehanizem, ki ga terja posebna situacija. Je in bi morala ostati epicenter protikorupcijskega delovanja.
Pravite, da je treba nujno pristopiti k dograditvi zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, zavzemate se celo za nov zakon.Urediti je treba predvsem položaj preiskovanca. Po prvi objavi mnenja KPK je namreč ugled posameznika že prizadet in ga ni več mogoče popraviti. Postopki, ki so trenutno zelo nejasno urejeni, bi morali doživeti epilog na sodišču. Zavzemamo se za to, da bi se pri delu KPK poleg prekrškovnega postopka upošteval še upravni postopek. KPK mora delovati konkretno in argumentirano in ne na populističen način. Toda ni populistično, če komisija izbira odmevne teme – njena preventivna funkcija je namreč prepričati javnost, da je treba biti aktivnejši v spopadu s korupcijo. Uradniško prelaganje papirjev, o čemer je govoril Klemenčič, namreč nima pravega učinka.
Se toliko več pričakuje od KPK zato, ker so drugi nadzorni organi izgubili svoj odmev v javnosti?Protikorupcijska komisija mora angažirati javno mnenje. To se je v preteklosti večkrat posrečilo tudi informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar in predsedniku računskega sodišča Igorju Šoltesu. Tudi pri obeh varuhinjah človekovih pravic je bilo čutiti, da v množici vlog izbirata za javnost zanimive teme. Četudi jih druge institucije manj upoštevajo, jih ne smemo podcenjevati. Varstvo pravic otrok je za javno mnenje, ki se rado ukvarja z velikimi temami, manj zanimivo, iz vidika razvoja družbe pa je zelo pomembno. Vlogo teh institucij je treba zato v naši družbi krepiti s kadrovskimi in finančnimi rešitvami. Če so v parlamentu ali na vladi navdušeni nad delovanjem nadzornih institucij, je jasno, da te ne delujejo dobro.
Klemenčičev senat je predlagal krepitev tistih nadzornih pristojnosti KPK, ki jih ne izvajajo drugi organi.KPK ne deluje zgolj preventivno in opozorilno, temveč tudi precej represivno – položaj posameznika lahko z objavo svojega mnenja prizadene celo bolj kot sodišča. Pomembno vprašanje je zato povezano z zbiranjem informacij, ki so lahko kasneje preko ovadbe ali na druge načine uporabljene v sodnih postopkih. V naši analizi smo se osredotočili na položaj posameznika, ki se znajde kot priča pred KPK, kasneje pa se lahko njegove informacije in podatki uporabljajo, bolje rečeno zlorabljajo, tudi v postopkih zoper njega. Pri tem gre za vprašanje privilegija zoper samoobtožbo, ko posameznik ni dolžan obremeniti sebe in svojih bližnjih. Zaradi tega smo se zavzeli za rešitev, po kateri priča v postopku KPK ne bi smela postati obdolženec. Če se bo to v zakonu upoštevalo, bo morala komisija vnaprej razmisliti, kdo je možni obdolženec.
V strokovni javnosti je slišati očitke, da si KPK pri pridobivanju informacij pomaga tudi z metodami, ki so bližje policiji in obveščevalnim službam.KPK je težko uspešna in učinkovita, če nima celovitega pregleda nad stanjem v državi. Nikakor pa ne bi smela delovati na način, da bi posegala v pristojnosti drugih organov, ovirala in poskušala nadomeščati njihovo delo. Zelo slabo bi bilo, če bi drugi organi dobili občutek, da je protikorupcijska komisija edino telo, ki preganja korupcijo. KPK mora opozarjati, kje so jedra korupcijskih tveganj, na teh področjih mora zbirati podatke in jih posredovati pristojnim organom. Klemenčičeva komisija je med drugim predlagala uvedbo nadzornega organa, sveta komisije. V naši skupini se zavzemamo za petčlanski svet, ki bi ga sestavljale ugledne in neodvisne osebnosti predvsem iz akademske sfere, za njihovo izvolitev pa bi bila potrebna dvotretinjska večina v državnem zboru.
Sprva posvetovalni organ je postal zelo pomemben v naši državi. So organi odkrivanja in pregona zatajili v spopadu s korupcijo?Na tem področju je marsikaj zatajilo, gre pa predvsem za spoznanje civilne sfere, da je korupcija prepredla celotno družbo. Vsakdo od nas se sedaj sprašuje, kaj je v preteklosti delal narobe. Mešanje prijateljskih, družinskih in drugih vezi z družbenim delovanjem je veljalo dolgo za nekaj sprejemljivega – veliko stvari se je poskušalo urejati s pomočjo zvez, prijateljstev in zaupanja, ki je zgrajeno na sorodstvu in osebnem zaupanju, ne pa na podlagi strokovnosti in kvalifikacij. S tem, ko je KPK pokazala, da se funkcije tudi v vrhu politike izkoriščajo za lastno prikrito bogatenje in reševanje problemov svojih najbližjih, je nastopil čas močne streznitve.
Na ustavnem sodišču, ki ima zadnjo besedo pri (ne)sprejetju novega nepremičninskega davka, nam ne želijo razkriti, koliko nepremičnin in drugega premoženja imajo v lasti ustavni sodniki.Ustavno sodišče je že zaradi postopka izvolitve sodnikov postavljeno v položaj, ki mu velja vnaprej zaupati. Gre za zelo zaprto institucijo, ustavni sodniki delajo v svojih kabinetih na podoben način kot menihi v samostanih. Stik z javnostjo imajo samo prek javnih obravnav, ki pa so izjemno redke. Zato je možnost lobiranja in drugih pritiskov, s katerim se ministri in poslanci vsakodnevno srečujejo, praktično izključena. Dokler ni posebnih razlogov ali utemeljenih sumov o pristranskem odločanju, je poročilo o premoženjskem stanju, ki ga morajo ustavni sodniki posredovati KPK, zadosten ukrep.