Vsakršne spekulacije glede tega, ali je novo umetniško življenje Franka Turnerja močnejše od dediščine punkovske atrakcije Million Dead, bi bile povsem brezpredmetne in neumestne; razlike so le v odtenkih, tako kot sta si blizu The Clash in Billy Bragg ali Patti Smith in Bruce Springsteen. Turner ni namreč niti v enem trenutku prekinil razmerja z zvrstjo, v kateri se je afirmiral, četudi je tu in tam zaoblil nekoč nazobčane robove in postal slušno bolj »sprejemljiv«. A bolj sofisticiran zvok še ne pomeni spremembe uma ali sklepanja kakršnih koli kompromisov. Resda Turner – v odnosu do punkovske prvobitnosti – zdaj uporablja več efektov, vendar je s tem pridobil učinkovitost izvajane glasbe in besedil. Njegove pesmi so namreč razigrane – skozi njih vejeta kanalizirani bes in posthardcorovska energija, ki se niti v enem trenutku ne sramujeta konkretnih pop premazov. Govor je o muzikah, ki se zares manifestirajo šele na odru, ki nimajo nepotrebnih eklektičnih modrovanj in zapletene ali duhamorne enigmatičnosti. Frank Turner jih plasira zavoljo pesmi kot takih, saj hkrati slavijo tradicijo in poudarjajo individualnost. Njegovo in našo.
V tem duhu je izzvenel tudi petkov koncert, v katerega so nas vpeljali njegovi akustični »sorodniki«, najprej osamelec Ducking Punches, ki goji zven na bazi poznih Counting Crowes in ostaja ujet v melodičnih zmožnostih in intimnem kaosu, ki kujeta urbane vinjete – toda ne z vidika opazovalca, temveč aktivnega (so)udeleženca dogodkov. Kje (in kdaj) se je vse začelo, so nas v uvodnem folkovskem »blitzkriegu« spomnili Andrew Jackson Jihad, katerih college punk s ciničnimi začimbami je zagotovo na rednem programu študentskih radijskih postaj. Pretežno duet in občasni trio deluje žanrsko bolj dinamično, saj razteza svoje muzike tudi proti domeni countryja, klaviature pa uporablja v smislu ritma in za dosego efekta zvoka flavte. Nekoliko šepajo le medigre, saj se pevec občasno išče in obotavlja v trenutkih, ko bi bilo treba skladbi dati pravi fokus oziroma jo izpovedno osmisliti kot celoto.
S tem pa ni imel nobenih težav osrednji gost s spremljevalnim bendom The Sleeping Souls. Že po nekaj taktih in povabilu na koncert številka 1544 je postalo jasno, da gre za uigrano enoto, kjer se vez, vzpostavljena med njimi, krepi skozi celoten špil. Turner je namreč na prepihu zrelih aranžmajev in razposajene nonšalance vešče komuniciral na vse strani, pustil zaspanim dušam, da se razigrajo, in s tem vplival tudi na vzdušje v dvorani. Resda so se prikradli tudi trenutki, ko je postalo očitno, da bo moral (še enkrat) premisliti svojo pozicijo, če naj na posluh enostaven material zadobi prvotno raznovrstnost. Nekaj tega odpade na intimni zadnji album Tape Deck Heart, nekaj pa na občasno premočrtnost, ki pa jo je uspešno prekinjal s solističnimi izleti, prepevanjem v slovenščini (Eulogy) in nagovarjanjem publike. Ali kot je že nekoč ugotovil v pesmi I Still Believe: »Kdo bi si mislil, da bo na koncu nekaj tako preprostega, kot je rock'n'roll, rešilo vse nas.« Več kot očitno je namreč, da je nekdanji rock modrih ovratnikov postal neofolk na bazi punka; v prispodobi, ki se mi je med koncertom največkrat prikradla v misli – kot bi E-Street Band spremljal Woodyja Guthrieja. Frank Turner zagotovo še ni rekel zadnje besede – in prav tako na račun velikih dvoran ne kani zapustiti klubskega vzdušja. Pred nami je očitno čas tetoviranih folkijev!