Željko Cimprič

Prva svetovna vojna je bila pri nas dolgo pozabljena. Povsem drugače je italijanska politika iz te vojne ustvarila enega od stebrov današnje Italije in tam je pričevanj in knjig o teh dogodkih nešteto. Samo knjig z imenom Caporetto (Kobarid) bi našteli na desetine, mi pa smo imeli 25 let nazaj o 1. svetovni vojni v knjigarnah na voljo tri knjige. Še vedno se o tej vojni učimo in tako bo še dolgo. Slovenci jo šele odkrivamo, vgraditi jo moramo v naš kolektivni spomin. Ko pa govorimo o posameznikih, ki so bili udeleženi v vojni, odkrivanju novih zgodb ni videti konca. Majhne zgodbe malih ljudi včasih odkrivajo tudi pomembne podatke. Marsikaj se še skriva na podstrešjih. Skoraj bolj kot to pa se mi zdi pomembna osebna rast vsakega posameznika v odnosu do teh dogodkov. Angleži so, na primer, že med vojno in takoj po njej vzpostavili kulturo spominjanja. Vzdolž zahodne fronte vidimo ob imenih padlih vojakov položene makove cvetove, ki so simbol prelitih kapelj krvi, pri nas pa so ta pokopališča do pred tridesetih let večinoma samevala. Le tu in tam so jih prišli obiskat posamezniki. Ne govorimo torej samo o podatkih, ampak tudi o etiki in o odnosu do prednikov in do zgodovinske dediščine. Država je želela glede dediščine zadeve urediti, a za rezultat in današnje stanje bi lahko še enkrat uporabil besedo absurd.

V politiko se ne bi rad spuščal, a dejstvo je, da ima vsaka država svojo interpretacijo preteklosti. Če bi to povedal prijazno, bi rekel, da hodita politika in zgodovina z roko v roki. Če bi bil manj prijazen, bi rekel, da politika velikokrat zlorablja zgodovino. Sam kot učenec in dijak v vseh 12 letih o prvi svetovni vojni v šolah nisem veliko slišal. Izpostavljena sta bila druga svetovna vojna in narodnoosvobodilni boj. Razlog za zamolčanje je bil tudi v tem, da je prva svetovna vojna prinesla konec cesarstva in začetek nekega novega sveta. Kot pravo nasprotje sem že omenil Italijo, ki je tej vojni vedno dajala popolnoma drugačen pomen. Imenovala jo je La Grande Guera, velika vojna, čeprav je bila za Italijane deset mesecev krajša, kot so jo izkusili naši dedje.

Ohranjal se je v tistih družinah, kjer so preživeli udeleženci o tem želeli govoriti. Na splošno pa je bil ta spomin ob novem burnem dogajanju odrinjen tudi v družinah. Mnogi dedje in očetje, ki so izkusili vojno, so umirali razmeroma mladi. Tudi jaz zgodb mojih starih očetov nisem imel priložnosti slišati. Naši starši pa so te zgodbe bolj slabo prenašali na nas in v resnici je bila njihova generacija tista, ki je oblikovala šolski program in interpretacijo te vojne. Svojo mladost so pustili v drugi svetovni vojni, zanje je bilo to spreminjanje sveta v neko novo podobo in oni so bili po mojem mnenju tisti, ki so nas prikrajšali za te zgodbe.

Prva vojna je toliko oddaljena, da glede tega ne vidim poglavij, ki ne bi bila za javnost. Kočljive so bile pripovedi, ki so demitizirale uradno slavljene junake. Kočljive bi bile denimo lahko zgodbe, ki bi razgaljale zločinsko ravnanje avstro-ogrske vojske na Balkanu in na vzhodni fronti. Bolj me moti to, da se vsi ukvarjamo skoraj izključno s svojimi in zanemarjamo pripovedi o tistih v nasprotnikovem strelskem jarku. Italijani imajo vsaj to srečo, da so imeli veliko vojakov, Tržačanov, Istranov in Južnotirolcev, ki so bili oblečeni v avstrijske uniforme. Po rodu so bili Italijani, po državljanstvu pa Avstrijci. Italijani lahko berejo vsaj njihove dnevnike in imajo avstro-ogrsko zgodbo. Kaj imamo pa mi iz italijanske strani? Želel bi si, da bi zdaj ob stoletnicah lahko ljudje v prevodih prebrali tudi dnevnike italijanskih vojakov, ki veliko povedo o dogajanju v naši dolini, o njih samih in o naših domačinih. Kdor proučuje to vojno in ne zna italijansko, tako ostaja slep na eno oko.

Raziskovalci tega ne zanemarjamo. Naši kraji nikoli v zgodovini niso bili tako naseljeni kot med vojno. Tu je bilo pravo mravljišče. Predstavljajte si: danes nas je na Kobariškem in Bovškem približno 8000 prebivalcev, italijanski armadni korpus pa je poleti 1917 tukaj štel 135.000 mož. Za enega vojaka v strelskem jarku je moralo biti v zaledju kar nekaj mož. Za prevoze, oskrbo, hrano, prenašanje vode v hribe. Še celo slamo za ležišča so vozili iz Italije. Dogajanje v zaledju je bilo pestro. Zanimivo pri Kobaridu je to, da je bil med vojno edini večji kraj ob Soči, ki je ostal naseljen. Bovec je bil v ruševinah, Tolmin je bil obstreljevan, Solkan je bil razbit. Fotografije iz Kanala pričajo, da se je kraj v dveh letih zarasel, ker tam ni bilo več žive duše, na kanalskem trgu je rasel meter visok plevel. In če smo že pri zaledju – to je tudi odločilo vojno. To je bila vojna izčrpavanja in izida vojne ni odločil pogum, vojaške vrline ali strategije, ampak industrijska proizvodnja v zaledju. Vojna je bila biznis. Vojaki so umirali zato, da se je v ozadju dogajala velika vojna industrija.

To je napačno razmišljanje. Pomen in bogastvo neke pokrajine izhajata iz naravne, kulturne in zgodovinske dediščine ter predvsem iz ljudi, ki tam živijo. Če znajo vzpostaviti pravilen odnos do teh dediščin, potem sami zagotavljajo, da je način predstavitve tudi tako bolečih poglavij pravi. Torej čim manj politike in čim manj banalnega trženja. Namesto tega predvsem obveščanje in osveščanje. Verjamem v zbiranje in povezovanje zgodb in v pripovedovanje zgodb na krajih dogodkov. Da na Batognici obiskovalcem vodič pove o tem, kaj se je dogajalo v tistem rovu. Ali pa na Mrzlem Vrhu pove zgodbo o norem napadu stotnika Negrotta in pokaže, kje je tekel in kje je pokosilo njega in njegove. Tu lahko gradimo ta turizem. Najprej pa seveda sebe in infrastrukturo. Sanjati, da je samo ali predvsem to rešilna bilka za Posočje, pa nikar ne.

Na maketi Posočja, ki jo imamo v muzeju, želimo pripraviti animacijo poteka bitke, kar je velik tehnični zalogaj. Osrednja pozornost pa bo leta 1917 ob stoletnici kobariške bitke. Sicer pa so te stoletnice vse vrgle v eno posebno adrenalinsko stanje, dnevno se dogaja na desetine dogodkov vzdolž nekdanjih bojišč. Dobesedna inflacija pogovorov in konferenc. In Kobarid je ime, mimo katerega ne bo šlo. Že zdaj nas prireditelji vabijo na vse konce in kraje. Kobarid hočejo imeti kot nekaj, kar na tej fronti štrli ven. Niti najbolj strašna, 11. bitka soške fronte, ki je potekala čez Banjšice, jim ni tako zanimiva. Kobariški poraz je namreč italijansko osvajalno vojno spremenil v obrambno vojno Italije na reki Piavi. Vloge so se obrnile, Kobarid je pomenil moralni šok, trajni madež in bolečino v italijanskem kolektivnem spominu. Njihova beseda »caporetto« (italijansko poimenovanje za Kobarid – op. p.) še danes pomeni polom v ljubezni, študiju, financah… Pobud za razstave je zato veliko, prostora bo premalo, da bi lahko gostili vse. Naše hiše se namreč drži sloves, da kdor tukaj razstavlja, lahko računa na veliko obiskovalcev. Ta muzej je več kot samo eden od slovenskih muzejev. Italijani, ki nas obiskujejo, so marsikdaj prepričani, da imamo subvencije od italijanskih oblasti.

Da, ker jim prikazujemo del njihove zgodovine in meja pri tem nima nobene vloge. Predstavitev bitke pri Kobaridu sosednjemu narodu ni enostavna, če želiš, da je tvoja interpretacija zgodovinskih dogodkov sprejeta.

Sam se z zgodbami junakov ne ukvarjam prav rad. Bolj me zanimajo žrtve in te so po večini vsi udeleženci, ki so se znašli na bojišču. Lahko rečem, da so bili največje žrtve te vojne italijanski vojaki. Tako po številu padlih, trpljenju, brezobzirnosti poveljnikov in ne nazadnje strahotah ujetništva. Na tej fronti se ne bi mogel nihče primerjati s ceno, ki so jo plačali oni. In ko to v Sloveniji rečeš, je včasih narobe. Še vedno namreč živijo stereotipi o dobrih in slabih, o naših in sovražnikih. V vseh armadah so bili hrabri posamezniki, a junaštvo v tej vojni ni prevladovalo. V številnih dnevnikih, ki sem jih prebral, je bilo pomembno vse kaj drugega. So bili trenutki odločnosti, pa vendarle lahko beremo, da je bilo takoj, ko so v vojni spoznali nesmisel, za junaštvo le še malo prostora. Junaštvo mi je, denimo, simpatično, ko je nekdo reševal življenje drugega, celo nasprotnika. Ko je izpostavil svoje življenje, da je ranjenca privlekel v jarek.

V tej vojni so bili vojaki zlorabljeni večkrat. Najprej kot topovska hrana, nato kot argument in številka v mirovnih pogajanjih, po vsem tem pa še v cenenih govorih, v katerih govorniki, ki niso ničesar izkusili, žrtve preimenujejo v junake. Se vam zdi, da Slovenci lahko enotno odgovorimo na vprašanje, kdo so bili junaki naslednjih vojn?