Na drugi strani berlinskega zidu najbrž ne bi postal ravno pisatelj

Berlin je še posebno za umetnike, ki so na začetku svoje poti, zagotovo zanimivo in privlačno mesto. Življenje je tam namreč precej poceni, zaradi česar se lahko, tudi če nimaš veliko denarja, udeležuješ umetniških dogodkov, scena pa je izjemno živa. Zato se tam dejansko zbirajo umetniki z vsega sveta. Je pa Berlin zaradi te množice umetnikov in umetniškega dogajanja hkrati mesto, ki ne zaznava vsega, kar se v njem dogaja. Če umetnik ne ustvari česa izjemnega, ne bo postal prepoznaven, kar pa je lahko tudi dobrodošel kritiški moment za mladega ustvarjalca.

Najprej bi želel poudariti, da lahko o pogojih v NDR govorim le kot opazovalec, saj je bil moj prvi roman objavljen po padcu zidu. Seveda je obstajala cenzura in tako knjige o določenih temah niso bile objavljene, vendar je bilo huje, da so bile prepovedane že določene misli, kar je prineslo tudi ogromno samocenzure. Podoben učinek imajo v današnjem času recenzije, saj avtorji skoznje dojemajo, o čem naj bi se pisalo, kaj naj bi bilo dobro ali kaj uspešno pri bralcih, razlika pa je v tem, da avtorji recenzij lahko enostavno ne berejo, medtem ko cenzuri ni bilo mogoče uiti. Po padcu zidu mladi umetniki tudi niso več dobivali subvencij, ki so jih bili deležni v NDR, a to ni bil glavni problem vzhodnonemških pisateljev, temveč je bil to ta, da so se korenito spremenile navade in okolje, v katerem so ustvarjali.

Rokopis sem oddal popoldne, zid pa je nato padel ponoči, tako da v trenutku oddaje še nisem mogel vedeti, da se bo to zgodilo. Res pa je, da je bilo tisti dan v zraku čutiti, da se bo zgodilo nekaj pomembnega. Tudi sam sem prav takrat začutil, da bi moj talent lahko končno prišel do izraza, in zato sem oddal ta rokopis.

Vedno obstajajo neki poskusi vrniti se v preteklost oziroma v polpreteklo zgodovino in jo ubesediti na novo. Podobno je tudi pri temi berlinskega zidu. Ob tem pa obstaja še veliko malih tem Vzhodne Nemčije, ki še niso bile ubesedene v tako imenovanem velikem romanu. Izpostavil bi na primer, da so bili vzhodnonemški športniki vedno izjemno uspešni na olimpijskih igrah in drugih velikih športnih tekmovanjih glede na to, kako majhna enota so bili. Tako bi lahko v prihodnosti o tem napisali kakšen roman.

Sebe ne bi opisal ravno kot kronista. Zame je bilo to, da si nekaj izmislim, vedno pomembnejše od raziskovanja, čeprav je tudi to včasih nujno potrebno. Se je pa že kdaj zgodilo, da sem si kaj izmislil in se potem vseeno odločil to raziskati. Če se je potem izkazalo, da se je napisano v zgodovini res dogajalo, mi je to prineslo izjemno veliko zadovoljstvo. Res pa sem se v nekem trenutku zavedel, da pišem samo o Vzhodni Nemčiji, in me je to nekoliko zaskrbelo. Nato pa mi je prijatelj, prav tako pisatelj, rekel, naj se nič ne vznemirjam, saj večina velikih umetnikov skozi ves svoj opus obravnava eno samo temo, kar me je zelo pomirilo in zaradi česar sem dojel, da sem tudi sam velik umetnik. (nasmešek)

Zagotovo. Verjetno v tem primeru ne bi postal pisatelj. V Vzhodni Nemčiji je bil občutek nesvobode nekaj povsem običajnega, ves čas smo bili pod nekakšnim pritiskom in sam sem se počutil kot težava v tistem sistemu, kar je bil neke vrste potisk k pisanju. Če bi živel na Zahodu, se zagotovo ne bi tako počutil. Morda bi sicer tudi tam postal pisatelj, a iz nekih drugih vzgibov.

Junaki kot mi so neke vrste jezno soočenje s totalitarizmom. Tega romana še vedno niso prevedli v številnih postkomunističnih družbah, ker je bilo založbe enostavno strah, da v knjigi do te tematike pri njih ni bila vzpostavljena potrebna distanca. Lažje se jim zdi zatiskanje oči pred tem. Tako roman še vedno ni izšel denimo v Rusiji, Romuniji, Srbiji ali na Poljskem, je pa izšel tako rekoč povsod na Zahodu, kjer so ga pogosto imeli za vrsto etnološke študije o Vzhodnih Nemcih oziroma o tem, kako Vzhodni Nemci razmišljamo o totalitarizmu. Zanimivo pa je, da je roman Na krajšem koncu Sončne aleje, ki obravnava isto tematiko, a bistveno manj agresivno, izšel v vseh omenjenih postkomunističnih državah.

Slovenija je dejansko edina država, v kateri je ta knjiga prevedena. Zato se včasih šalim, da me je že malo zaskrbelo, da si bodo tukajšnje mame in babice, ko bodo njihove hčerke odhajale v Berlin, mislile, da bodo morda vse pristale v rdečem podzemlju. Ko sem prišel sem, sem se o tem pozanimal in ugotovil, da knjiga ni imela takšnega odziva. Ta knjiga je nastala, ko so me poklicali iz znanega berlinskega rumenega časopisa, kjer so si zamislili serijo prispevkov o berlinskem rdečem podzemlju: kako stvari tam delujejo, ali si kot stranka obravnavan prijazno, ali je pivo dobro in tako naprej. Ob tem so mi obljubili povrnitev vseh stroškov. Seveda se mi je zdelo fantastično, da bom lahko naredil obhod po berlinskih rdečih hišah in bom za to še plačan. Takrat sem že zavohal zavist pisateljskih kolegov. (smeh) Ko pa sem se tega lotil, sem opazil, da mi manjkajo veščine poročevalca in raziskovalnega novinarja, zato je nastal skupek reportažnih zapisov.