Kafka, poln humorja in radovednosti

Da, Tunizijo sem predstavila skozi obdobje Feničanov, Rimljanov, Arabcev, kolonialnih sil. Te sem izkusila tudi sama: rodila sem se v Tuniziji, ki je bila pod francosko prevlado, zato je bil tudi moj materni jezik francoščina, ne arabščina; arabsko sem znala le na pogovorni ravni, ne pa tudi pisati in brati. V šoli smo se učili le francosko, italijansko in angleško. Arabščina je bila jezik koloniziranih.

Ne, nikakor ne, moj oče je bil Berber, ki je sprejel judovsko vero, a nismo bili religiozni; mama pa je bila italijanskega izvora. A oblikovala me je francoščina. Tako kot nemščina Kafko, ki se je rodil v češki Pragi, ki je bila pod žezlom Avstro-Ogrske, a je češčino slabo govoril. Hebrejščine pa se je začel učiti šele, ko je antisemitizem začel naraščati. Zgodovina naju je zaznamovala na podoben način.

Zelo ga je že leta 1898 vznemirila afera Dreyfus. Dreyfus je bil popolnoma asimiliran Jud, bolj francoski od Francozov, a so ga vendarle obtožili izdajstva na podlagi etnične pripadnosti. In to ponižanje, da te drugi zavrne, je čutiti v vsem Kafkovem delu. Kafka zaradi tega zelo trpi in verjetno tudi zato razvije neverjetno občutljivost, ta občutek, da je tujec v lastni državi, pa tudi znotraj lastne skupnosti; je sicer Jud, a radikalno prelomi z judovsko skupnostjo, ničemur noče pripadati. Njegov najboljši prijatelj Max Brod je goreč sionist, Kafka pa nikoli ne pripada ne politični ne družbeni ali verski organizaciji, vedno je opazovalec, zunaj vsega, sam. Vpija in opazuje vse, kar ga obkroža, a zmeraj od zunaj.

Da, reče si: če me že tlačijo v judovstvo, ga moram vsaj spoznati. In v Pismu očetu temu celo poočita, da mu ni dal osnovne verske izobrazbe, ampak le izpraznjen ritual. In zato se sam začne izobraževati.

Točno tako, v tem je groza zgodovine. Četudi seveda nikoli ni postal sionist, morda tudi zato ne, ker je umrl mlad, star 40 let.

Tri sestre, nečaki in nečakinje, vsi so bili v nacizmu sežgani. Njegova sestra je sama zapustila Prago z več kot 1200 judovskimi otroki, rekli so ji, da jih peljejo na Dansko. Vlak je šel v Auschwitz. Na dan prihoda so jih vse pobili. In tam bi končal tudi on.

Zato, ker se mi zdi, da je moj brat. Leta in leta sem ga prebirala, in njegova pisma in dnevnik me nagovarjajo na način, ki mi je tako blizu, kot bi bil moj brat. V njih vidim človeka, ki je povsem drugačen od pisatelja, ki je napisal svoja dela. V zasebnem življenju je vesel človek, poln humorja, dobrote, tudi krute iskrenosti, ki piše s strastjo. Predvsem pa zna iz majhnega, povsem nepomembnega dogodka narediti celo štorijo. Ko opisuje nedolžni trk avtomobila s kolesljem v Parizu, je pravi literarni Charlie Chaplin! In v tem je umetnost, kako oživi posamezni prizor, kako ustvarja atmosfero, razmerja med ljudmi.

Ob njem, za njim, a nikdar spredaj! (Smeh.) Točno na tak način vam omogoči, da vidite ta par, da razumete osebna, pa tudi zgodovinska razmerja med spoloma, zaslutite njuno psihološko stanje, vse… V tej zgostitvi je nedvomno tudi vpliv filma, ki ga je oboževal, na pamet je znal mnoge dialoge. Vse vidi. Preden opiše prizor, ga najprej razgradi na posamezne plane. In v tem neskončno uživa.

Ne veliko, moj delež je predvsem v tem, da sem se skušala vživeti v zaročenke, katerih pisma so v celoti izgubljena in sem jih morala rekonstruirati iz njegovih odgovorov. Prvi, Felice, je na primer napisal, da je pisanje zanj najbolj čutno početje, da piše ponoči, da se mu po poroki nikakor ne bo odrekel, da bi rad ločeni spalnici… Če bi bila jaz njegova zaročenka… (Smeh.) In Kafka res živi za pisanje, ko ne piše, pravi, da se počuti kot črv, da bi se ubil, če ne bi mogel več pisati; on je pisanje samo.

V javne hiše so sinove napotili očetje, to je bila splošna praksa. Na tak način so se moški spolno formirali. Vajeni so bili »jedilnika«, ki je bil obešen na steni, skupaj s cenikom, kjer so izbrali po svojih finančnih zmožnostih in nagnjenjih. Predstavljajte si, kako je bilo potem na poročno noč z ženo…

Vsekakor, to je lepo vidno pri Flaubertu, ki se je tudi ves čas izmikal poroki in je bil vedno strašno začuden nad nerodnostjo običajnih žensk. Prvič je šel v bordel s štirinajstimi leti. In je tam ostal tri dni! Hranili so ga predvsem z lečo in kasneje je rekel: Obožujem bordele, a sovražim lečo! (Smeh.) In na neki način je bil žrtev te prakse tudi Kafka, ki se je strašno bal impotence, ta strah pa je zmogel premagati le pri prostitutkah, kjer ga niso ovirale emocije. S prvo zaročenko Felice mu je sicer uspelo, štiri dni sta bila skupaj, in takrat je prijatelju Maxu napisal: Verjamem, da je takšno življenje možno. A je hkrati že vedel, da ni, da so to le sanje. In je kmalu odpovedal poroko. Z Doro je ob koncu življenja živel enajst mesecev, a je bil že povsem spremenjen od bolezni. Ob njej je uspel tudi pisati, a po mojem je vse to omogočila bližina smrti. Zakaj se sicer ni že zdavnaj odselil od staršev, kjer je bil tako nesrečen? Ravno zato je njegovo Pismo očetu tako neverjetno lucidna in neusmiljena analiza očeta, a predvsem samega sebe. Samoanaliza vseh njegovih strahov, o katerih pa Mileni Jesenski vendarle napiše: strah je moje bistvo, a prav to imaš v meni rada.

Tako je, v bistvu je živi radar, vse vidi, vse zaznava. Vse opiše v zasebnih zapisih in ničesar ne pojasni v literarnih delih, tam je redukcija popolna, protagonist še imena nima, običajno je le črka, K., in ravno v tem je neverjetno moderen: svet nima smisla zunaj zakona, a za tega ne vemo, kdo ga piše, kdo izvaja, kaj nam predpisuje. Le pregazi nas. Krivi smo, preden nam je sojeno, in kazen je sadistična, zabodeni nož rabelj v rani še obrne.

Bil je doktor prava, govoril je o pravu, ne o religiji. Govoril je o brezosebnosti in problematičnosti človeškega zakona. O večni človekovi nemoči. Tudi o avtoritarni vzgoji v krivdo. Enako sporno se mi zdi tudi, da mu pripisujejo vizionarstvo glede prihoda nacizma, predvsem v zvezi s Kazensko kolonijo, ki naj bi anticipirala koncentracijska taborišča. Ni mu bilo treba ničesar anticipirati, saj je videl dovolj, bral je o pogromih v Rusiji, vrstili so se v njegovem času, na Češkem so pobili in zažgali vso judovsko vas, ker naj bi eden izmed prebivalcev ubil mlado katoličanko, skozi domače okno je videl razbijanje judovskih trgovin, slišal je laži, ki so jih širili o Judih, videl je brezbrižnost okolice do teh dogodkov in razumel je, da je možno prav vse. Tudi najhujše.