Življenjska zgodba Randyja Grubba je tako neverjetna, a hkrati prisrčna, kot so njegove stvaritve, ki se prodajajo za več sto tisoč dolarjev. V malo delavnico v Oregonu, kjer vsaki dve do tri leta s strastjo do detajlov ustvari novo umetnino, je prišel iz rojstnega Glendala v južni Kaliforniji. Pot mu je bila menda določena že v zibelki. Oče in dedek, oba zobozdravnika po poklicu, sta bila velika ljubitelja lepih avtomobilov. V pionirskem mestu hot rodinga, od koder izhajajo najbolj znana imena predelave veteranskih avtomobilskih znamk, so bili avtomobili za družino Grubb tako igrača kot hobi. Pred hišami so bili parkirani fordi, MG-ji in drugi lepotci tistega časa. Njihova delavnica je bila vedno odprta in Randy je v njej raziskoval že od ranega otroštva.
»Moj oče je bil eden tistih tipov, ki znajo že ob pogledu na avtomobil povedati model in letnik izdelave,« se spominja Grubb. Prvič je poprijel za zvijač pri osmih letih, ko se je z očetom lotil popravila fordovega modela A. Generacijska ljubezen do avtomobilov v družini je prešla na nov rod. »Oče je bil moj junak. Kot otrok občuduješ očeta in narediš vse, kar ti reče.« Ob opazovanju očetovega smukanja med karoserijo, motorjem in škatlami z orodjem si je rekel, da zmore to tudi sam. Super, je na željo mladega sina, da zaviha rokave, odvrnil oče. »Vzemi te štiri vijake in naredi to in to. In sem. To so bile moje prve izkušnje z vijaki in francozom. Zdelo se mi je super. Padel sem noter in hotel izvedeti več, in potem še več.« Če so njegovi vrstniki z očeti hodili na tekme ameriškega nogometa, je Randy s svojim hodil na avtomobilske sejme.
Po očetovih stopinjah
Po prvih stopinjah v svetu vijakov in izvijačev se je pri dvanajstih letih lotil izdelave svojega prvega avtomobila od samega začetka. Tudi tokrat je bila ključna očetova spodbuda za nadaljevanje konjička. Očetu je vedno gledal pod prste in se pri desetih preizkušal v popravljanju gokarta. Ker je bil, kot pravi, oster do materiala, mu je motor velikokrat razneslo. Ljubezen do gokartov se je nadaljevala z motorji motornih koles. V sosedovi garaži je na razprodaji stare šare odkril pokvarjeno motorno kolo. Ker ni hotel kupiti mačka v žaklju, ga je popravil in se zapeljal po okolici. Sosed je bil tako navdušen, da je želel motorno kolo obdržati, in v zameno pa mu je ponudil, naj si v garaži izbere kaj drugega. V kotu je našel zaprašen star motor in ga na vozičku privlekel domov. Oče je bil nad zamenjavo navdušen. Predlagal mu je, naj se loti izdelave svojega prvega avtomobila.
»Sploh nisem podvomil v to, da lahko naredim svoj avto. Ideja se mi je zdela super,« pravi Grubb. »Kot otrok sem imel veliko energije. Oče je to energijo super usmerjal. 'Bi se rad naučil, kako pobarvati avtomobil,' me je vprašal. 'Ja, seveda,' sem odgovoril.« Šla sta v trgovino, kupila lakirno pištolo in avto prebarvala. »Prav tako sem mu pomagal karoserijo ponovno namestiti na šasijo. Naučil me je torej, kako avto razstaviti in ga ponovno sestaviti. Mojo energijo je usmeril v pravo smer. Mojo otroško razposajenost je brzdal z učenjem spoznavanja in popravljanja avtomobilov.« Randy je hotel po očetovih stopinjah. Varilni aparat je prvič prijel v roke pri dvanajstih letih, pri štirinajstih je že obvladal avtomehanične veščine, ki jih ne premore večina odraslih. »Znal sem variti in obvladal sem osnove mehanike in avtomobila,« se spominja začetkov gradnje svojega prvega hot rod avtomobila.
Preden pa bi lahko dokončal svojo prvo mojstrovino, je potreboval še kar nekaj avtomobilskih delov. V garaži je sameval le motor iz sosedove prodaje. S starim motorjem iz kosilnice je gokart obnovil in ga prodal za 150 dolarjev. Kar je zadoščalo za menjalnik, sprednji in zadnji del avtomobila. Manjkalo mu je še ogrodje avtomobila, kar pa je stalo 500 dolarjev. Oče mu je bil pripravljen priskočiti na pomoč, če prinese v spričevalu domov vsaj same štirice. Randy je pljunil v roke in šolsko leto končal z želenimi ocenami. Čez dve leti je bil njegov prvi hod rod nared in Randy se je s prijatelji že vozil po soseski.
Logično bi bilo, da bi se v srednji šoli odločil za kakšno strojniško smer, toda Randy je sledil očetovemu in dedkovemu poklicu v zobozdravstvo. Kako to? Odgovor je preprost, razlaga. »Življenje je bilo tako lažje.« Ko ga je oče vprašal, kaj si želi postati, je odgovoril, da zobozdravnik.
Zobozdravstvo mu očitno ni bilo usojeno, leta 1984 je diplomiral iz podjetništva. Že med študijem je odkril ljubezen do steklarstva, ki ga je za kar dvajset let iz garažne delavnice povlekla pred vroče peči. Izdeloval je posebne steklarske izdelke, ki jih znajo še posebej ceniti zbiralci: steklene obtežilnike za papir. Lotil se je slabih dvesto let stare tehnike francoskih steklarskih mojstrov, ki so v steklo ujeli različne cvetove, figure, barve. Na prodajnih avkcijah so njegove najbolj sofisticirane stvaritve dosegale cene tudi do 12.000 dolarjev, nobene pa ni prodal pod 500 dolarji. Z obtežilniki za papir si je ustvaril lagodno življenje, avtomobilsko delavnico pa je ohranil kot vikend konjiček.
Pred petnajstimi leti se je odločil, da svoje avtomobilsko znanje nadgradi. S skicami avtomobilov, ki sedaj nastajajo v njegovi delavnici, se je vpisal na tečaj. Drugi tečajniki so imeli skromnejše načrte, večina jih je hotela narediti zgolj spodnji del vrat, ki ga pogosto naje korozija, in prepričani so bili, da mu ne bo uspelo. Toda sam ni dvomil. »Če lahko narediš majhen kos avta, lahko narediš tudi velik kos, sem si mislil. V čem je torej razlika? Naredil bom cel avto! Učitelj mi ni nikoli rekel, da sem nor, temveč da sem ambiciozen. Iz avtomobila sem hotel narediti umetnost.«
Veščine se je priučil ravno še pravi čas, preden se je po 11. septembru sesul trg z dragocenimi obtežilniki za papir. Ljudje so se namreč zamislili, ali res potrebujejo tako drage luksuzne izdelke. Domov je prišel z idejo, da si vzame leto odmora in naredi avto za Jaya Lena. »'Draga, porabil bom ves najin denar, a ne skrbi,' sem rekel ženi.« Zamisel, da naredi avto za znanega zbiratelja avtomobilov, je bila toliko bolj smela, ker televizijskega voditelja sploh ni poznal in ga še v življenju ni srečal. »To so bile moje sanje. A vedel sem, da ga bo kupil. Kar si človeški um zamisli in verjame, to lahko tudi uresniči. Verjel sem, da me bo poklical in kupil avto, ko bom končal.«
Ta je pa dobro porabil svoj čas!
Lotil se je izdelave pravega cestnega vpadljivca. Začel je pri motorju. »Če bom izdelal avto od zasnove do izvedbe, menda ne bom vanj vgradil motorja iz chevroleta ali forda, motor mora biti enako zanimiv kot avtomobil. Za Lenov avto sem uporabil gigantski motor iz tanka M47 patton z 10.000 konjskimi moči.« Ko je bil avto nared in je na družinskem proračunu ostalo vsega tisoč dolarjev, je prišel (ne)pričakovani klic. »'Živjo, tukaj je Jay Leno,'« z globokim glasom Grubb oponaša televizijskega voditelja, ko ga je poklical, da v svojo garažno zbirko pripelje Grubbovega lepotca. »'No shit, ta klic sem pričakoval,' sem mu odgovoril. Verjel sem v ta avto, ga izdelal in prodal,« se spominja.
Z denarjem od prodanega avtomobila pa ni bil rešen zgolj družinski proračun. Ostalo mu je dovolj, da se je lahko lotil svojega naslednjega avtomobila in kupil drago orodje za krivljenje železa. »Orodje, ki bi ga potreboval, je stalo 15.000 dolarjev za kos, potreboval bi pa pet ali šest kosov. Nisem imel sto tisoč dolarjev na strani, da bi jih zapravil za hobi. Avto Jaya Lena mi je navrgel dovolj denarja, da sem se lahko lotil svoje naslednje kariere. To je popolnoma noro! Najlepše pri vsem pa je, da sem sledil svojim strastem od osnovne šole naprej. Dvajset let sem se ukvarjal s steklom, in nato z avtomobili. Sedaj sem dosegel točko, ko lahko na prazen list papirja narišem karkoli in to tudi naredim. Pa tudi vse, karkoli nariše kdo drug.«
V dobrem desetletju se je iz njegove delavnice zapeljalo že pet avtomobilskih umetnin. Randy Grubb je sedaj na pol poti. Še pet avtomobilov namerava izdelati, preden se mu izpolni življenjska želja.
»Vzeti si hočem čas, da ustvarim lepe, velike stvari. Ne isto staro sranje, ki že obstaja. Na televiziji najdeš ljudi, ki ti sestavijo avto v sedmih dneh. To je preprosto sedemdnevno sranje. Če pogledate velike stvari, ki jih danes cenimo, na primer katedralo svetega Petra v Rimu, je trajalo precej časa, da so bile ustvarjene. Tudi sam si hočem vzeti čas za lepe stvari.«
Ure dela in stroški mu niso pomembni. Kar 6000 ur je porabil za Decolinerja, potovalni kombi po vzoru motivov iz Flasha Gordona, na strehi katerega je prostor za pet ljudi in voznika. Voznika? Ja, voznika. V lepem vremenu je Decolinerja mogoče upravljati tudi s strehe. Za to stvaritev je kupca našel šele po letu in pol. Ker je bilo vmes treba napolniti družinski proračun, hkrati pa si je vse več oboževalcev njegovih stvaritev želelo cenovno dostopnejših izdelkov, se je lotil izdelave decopodov: ljubko znižanemu skuterju je dodal udoben sedež in ga oblekel z lepo zaobljeno kromirano pločevino. Tudi pri njihovem dizajnu je ljubezen do Flasha Gordona odigrala pomembno vlogo.
»Moje stvaritve so vintage, veteranski avtomobili, a z osnovo v realnosti. Na pogled se lahko zdijo kot nekaj, kar ste že videli. Spominjajo na nekaj znanega. Toda nikoli niste videli toliko teh različnih kosov skupaj na enem mestu.« Tako ljubeče, kot govori o svojih velikih avtomobilih, tudi za njihove manjše brate decopode najde slikovite opise, iz katerih izžarevajo strast, radost in veselje. »Nanje gledam kot na avtomobilčke, ki bi jih lahko vzeli z vrtiljaka. So torej neke vrste vrtiljak za odrasle na cesti.«
Ljudje pogosto sploh ne razumejo, koliko dela je vloženega v tak avtomobil. »Po današnjih standardih je 6000 ur dela enako obdobju štirih generacij.« Ko Grubb izdela eno od svojih stvaritev, se od nje ne loči s težkim srcem. »Avta nisem naredil zato, da ga bom v neskončnost poliral. Naj ga polira kdo drug,« se nasmehne. Njegovi cilj je preprost: izdelati deset lepih, unikatnih avtomobilov, ki se jih bodo ljudje spominjali tudi potem, ko njega že dolgo več ne bo. »Rad bi, da se eden od mojih avtomobilov uvrsti na lestvico desetih najboljših avtomobilov vseh časov. Rad bi ustvaril nekaj, kar bo pustilo sled v zgodovini. Rad bi, da bi nekoč ljudje pogledali ta avto in rekli, glejte, ta pa je dobro porabil svoj čas. To je tisto, kar me žene.«
Več fotografij in podrobnejše opise Grubbovih avtomobilov najdete na spletni strani www.randygrubb.com.