Štos nam je povedal Vadim Fiškin na prvi v seriji javnih debat Koloradski hrošči kulturne politike v Projektnem prostoru Galerije Gregor Podnar. Prostor in društvo Dum združuje poleg omenjenega Fiškina in Podnarja še Matejo Bučar. Plesalka, koreografinja, vizualni umetnik in galerist, tri zgodbe o dobri in prodorni umetnosti v enem prostoru.
Mateja Bučar in Vadim Fiškin sta s projektom Room&Road povabljena v londonski Laban, referenčno inštitucijo za glasbo in ples. Iz sofinanciranja sta izpadla, če namenoma vzamem strokovno artikulacijo iz konteksta, ker so člani strokovne komisije negativno ocenili njuno prijavo in si je to amorfno telo zaželelo »bolj temeljitejšega premisleka glede dostopnosti projekta, s čimer bi avtor lahko poskrbel za povečanje prepoznavnosti doma in po svetu«. Na kar sta avtorja odgovorila: »Pozdravljamo izostren uvid! Zdi se, da je stroka že uspela proučiti tudi nenaklonjene sodobne vremenske razmere v Ljubljani za omejen dostop publike v MSUM, ter kakšne težje transportne razmere v Londonu, v napovedanem terminu! Opremljeni s takim mojstrstvom smo prepričani, da bi bili dobrodošli tudi na ministrstvu za transport in okolje.«
Če ne bi bilo res, bi bilo zabavno. Utemeljitve strokovnih komisij za različne razpise so vredne posebne obravnave. Za začetek bi bilo dobro, da se študentje humanističnih smeri spopadejo z vsemi temi strokovnostmi v raziskovalne namene. Prva naloga: možne detekcije žanra. Veliko besed, pohvalnih, ki so malo opis, malo nekaj med strokovnim mnenjem in kritiko, v bistvu pa nič od tega. Bravurozno, neotipljivo, poetično, še dobro, da so na delu tudi točke. Potem zveni skoraj znanstveno, ampak neznanke ostajajo. Meril strokovnjaki ne določajo sami, določi jih tisti, ki razpisuje, ki se potem na koncu podpiše na pogodbo. Toda, če sledim temi pogovora, ne gre za imena, projekte, strokovnjake in utemeljitve, gre za sistem.
Vanj je recimo presenetljivo posegel Emzin, nevladni zavod, ki od leta 1995 aktivno deluje na področju kulture in umetnosti. Poznamo jih po reviji Emzin, natečaju in razstavi Fotografija leta. Zavrnili so sofinanciranje, ker so jim dodeli slabo tretjino potrebnih sredstev. Odpovedali so se drobižu, niso podpisali pogodbe.
Sistem ne deluje. Ne vemo, ali je dobro in prav, da so umetniki in projekti uspešni. Če so, niso dovolj. Recimo, niso izvedli sedmih ponovitev projekta doma, temveč pet. Razlika ni usodna, vendar točk zmanjka. Če niso mednarodno prodorni, jim zmanjka kakšna točka, če so, ne dobijo nič. Poleg tega je približno več kot polovica razpisnih pogojev vezana na odlično opravljeno administrativno delo, sam projekt je skorajda zanemarljiv. Po preprosti logiki me zanima, zakaj so (minister bi rekel, da je to vmesni rezultat) prekaljeni, prodorni, tisti s kilometrino, izpadli. Kaj s tem sporočamo? Če nič drugega, potrebujemo zdravo klanje med sabo, otroci morajo pokončati velike očete in matere, da gredo naprej. Sedaj pa se v prazni klavnici družijo tisti, ki začenjajo, s tistimi starimi 50 plus. Slednji delajo, odkar vem zase, gostovali so, segli do vesolja, vnesli na obrobje Slovenije plesni boom, se povezovali mednarodno, plesali po vseh ulicah vsaj Evrope, če že ne sveta ... kaj so naredili narobe?
Mlada avtorica Nika Autor je z video delom gostovala v prestižni pariški inštituciji Jeu de Pome. Doma ni bila vredna podpore, ne na vizualnem ne filmskem področju. Kje je kavelj 22? Mlada je, a ne podpiramo mladih? Lep delovni življenjepis ima in njeno delo je v referenčni inštituciji, mokrih sanjah mnogih umetnikov. Kaj, kje je zgrešila? Še bi lahko naštevala, prebrala vse strokovne ocene, pa ne verjamem, da bi bolj razumela. Gre za puzzle z neskočnim številom malih sestavljalnih delov. Uspelo nam je aktivno ali pasivno tiho podpreti akcijo sestavimo nesestavljiv puzzle, dodajamo še več majhnih koščkov, da ja ne bomo sestavili slike, in če jo slučajno bi, potem bi bil to pisan kolaž težkokategorne abstrakcije. Umetniško delo samo na sebi. Če bi temu dodali javni sektor, zaposlene na ministrstvih, v lokalnih skupnostih (utrjeni in že malo utrujeni tete in strici iz ozadja), potem bi igri dali nov naslov.
Hvala Vesni Čopič za besedno zvezo organizirana nedolžnost. Prelep zven ima in drži. Nihče nič ne more premakniti, sestaviti, ker ima vedno nad sabo nekoga, ki takisto ne zmore, ne sme. Vsakokratni minister je zgolj čuvaj straže. Umetniki pa nočne nadloge. Sledi domačim zakonom, organizira zaposlene v nemogoči igri, si nadene resolucije ali ga bremeni teža EU zapovedi. No, ti pa služijo lačnim bankam. Nikoli konca, igra za vse generacije, igra, ki ima magično (ne)moč začaranega kroga.
Vmes bi lahko našli nekoga, ki odlično računa, mu številke ležijo. Prečesal bi zakone, razpise, uredbe in postrojil številke, da bi potem vedeli, v kaj smo vlagali, kaj je to sprožilo, omogočilo, koliko jih je zaposlilo, odprlo prostor, kaj smo vsi skupaj imeli od tega. In bi dobili empirični rezultat javnega interesa v kulturi. Če nam že načelni dela težave. Dokazi, številke ne lažejo. Na projektu bi seveda zaposlili še sistemskega vodovodarja.