Svet je bil lepo razdeljen na dobro in zlo, belo in črno, o tem ni bilo nobenega dvoma, pa tudi tveganja ne, da bi se človek temu uprl. Na eni strani bad guys, vase zagledani Američani z metalci ognja in škatlico marlbora za čelado ali brezosebni sivi Rusi v sivih uniformah na kupolah sivih tankov, in na drugi strani good guys, suhi goloroki Vietnamci in suhi bosonogi Afganistanci, naši partizanski bratje.
Čisto tako kot v filmih, v katerih še ni bilo skorumpiranih policistov in simpatičnih zločincev in v katerih se ni moglo zgoditi, da bi na koncu odkrili, da je osamljeni jezdec potuhnjen pasji sin: ves naš svet je slonel na ravnotežju dobrega, ki bi ga nevarno ogrozila že naša ravnodušnost, kaj šele dvom.
Ta svet je bil raven kot travnik na Wembleyju, z belim ekvatorjem razdeljen na dve polovici, mi pa smo bili tista izumrla vrsta navijačev, ki vedno navijajo za šibkejšega: za afriške brate proti belim guvernerjem, za azijske brate proti ameriškim napalmovim bombam, za arabske brate proti evropskim kapitalistom, za vzhodnoevropske brate proti sovjetskim tankom, za južnoameriške brate proti Cijinim plačanim morilcem. Celo na Bližnjem vzhodu za nas ni bilo nesporazuma, trideset let pred ostalim svetom smo navijali za palestinske brate proti izraelskim generalom!
Potem so prišla devetdeseta in naš preprost črno-beli svet se je zlomil tam, kjer je bil najšibkejši: na nas.
Spoznali smo vse nianse med črno in belo, vse do zadnje, v drobovje. In nič ni bilo več tako kot nekoč, nič ni bilo kot v starih filmih.
Naenkrat smo gledali good guys – naše, brate! – kako zažigajo hiše, posiljujejo ženske in ubijajo otroke in starce, torej njihove, od tistih, ki bi morali biti bad guys, odkrili, da se dobri fantje s slabimi dogovarjajo o tihotapljenju orožja, cigaret, mamil in nafte, pa da se v luksuznih loviščih in letoviščih pogajajo o trgovini z ozemlji in preseljevanjem celih ljudstev, in končno, da je v ozadju vedno samo denar, da so tekme tam doli lažirane in da osamljeni jezdeci v resničnem svetu ne obstajajo.
In tisti preprosti ravni svet se je nepovratno razletel na koščke.
Malokje se je to tako lepo pokazalo kot v konfliktu v Ukrajini. Nekoč so bile stvari veliko bolj preproste: mrki, sivi Rusi bi napadli Ukrajino in nobenega dvoma ne bi bilo, na kateri strani bomo. Po zidovih bi čečkali parole proti Putinu in peli pesmi Johna Lennona. Danes pa je odgovor odvisen že od tega, ali ste Slovenec ali Hrvat, ali pa recimo Srb.
Če ste na primer Hrvat kot jaz, boste imeli en odgovor in na stotine vprašanj. Res je, Putin je kot Milošević ali Hitler, klasični bad guy, tu ni kaj dvomiti – dol s Putinom! Dol z zločinsko agresorsko Rusijo! Tako pač to gre, to smo torej rešili – kaj pa bomo z drugo stranjo?
Kaj bomo z ukrajinsko vrhuško, ki z istim Putinom, ki ji s tanki okupira Krim, mrzlično trguje in kupuje plin, dokler je še po znižani ceni? Kaj bomo z ne tako maloštevilnimi ukrajinskimi neonacisti, ki dvigujejo desnico v zrak, kaj s hladnokrvnimi morilci med demonstranti, kaj z zakonom o prepovedi ruščine? Kaj bomo z občutkom, da gledamo niti malo nedolžno Tuđmanovo Hrvaško v pravični vojni proti Miloševićevi Srbiji? Kaj z občutkom, da vemo, kaj se dogaja in kaj sledi, saj smo vse to že videli? In kaj, ko se bomo prepoznali med Ukrajinci, ki mislijo drugače?
Kaj bomo z občutkom, da gre na koncu vedno le za denar? Kot je šlo še prav v vsaki od vojn, ki smo jih gledali, odkar se nam je svet porušil?
Kaj torej z dvomom, kako se z njim boriti proti ravnodušnosti?
Skoraj z nostalgijo se spominjam dobrih starih vojn, ko smo se vojskovali za ideje in svobodo, ne samo za denar – ko so vase zagledani Američani z metalci ognja in škatlico marlbora za čelado napadali daljne azijske države, da bi preprečili vpliv Sovjetske zveze in širjenje komunizma, brezosebni sivi Rusi v sivih uniformah na kupolah sivih tankov vdirali v vse države okoli sebe, da bi preprečili vpliv ZDA in širjenje kapitalizma, mi pa s čistim srcem navijali tako proti enim kot proti drugim.
To so bili časi: niti ni bilo v Vietnamu nafte, niti ni bilo v Afganistanu plina. Samo ideja o ideološki dominaciji in vmešavanje v nekogaršnje notranje zadeve. Črno-beli svet. Celo če je bila popačena in zločinska, je bila ideologija, in bili so zločinci, ki so vanjo verjeli. Celo ko so bratje zabredli v zločin, je šlo za svobodo, v katero smo skupaj z njimi verjeli. Vojne nam na televiziji, jebiga, niso komentirali ekonomski analitiki in borzni strokovnjaki.
Kdaj ste zadnjič slišali za takšno vojno? Kdaj se je zadnjič resno vojskovalo, kdaj so ameriške letalonosilke in ruski tanki zadnjič prižgali motorje in odšli kam, kjer ni nafte ali plina?
O, ja: vojne so se na koncu vedno vojskovale za denar, drži. Ampak vsaj žrtve so bile čiste: svoboda ni bila ekonomska kategorija.
