»Ne, ne bom končal,« je svojo odločitev po včerajšnji »zadnji« tekmi na Pokljuki razkril popularni Ivek. Navrgel je tudi zelo razumljive razloge, vezane na uspeh šestouvrščene štafete na olimpijskih igrah v Sočiju, s čimer je povezan tudi njegov socialni status. Tako tudi večjih emocij včeraj ni pokazal, kljub le enemu zgrešenemu strelu, kar je daleč nad njegovo statistiko 67 odstotkov zgrešenih tarč v sezoni. Hitro se je sprijaznil, da se zaradi razmer v smučini ni dalo višje. Malce ga je bilo le sram obnašanja pred televizijskimi kamerami, ko ni mogel zadržati nerodnih besed. A se bo imel še čas vsaj sezono ali dve učiti. Verjetno tudi na Pokljuki.
Slovo Janeza Mariča bi pustilo hudo vrzel v slovenskem biatlonu. Nemara precej večjo, kot če bi malce starejši Bjoerndalen zapustil norveške biatlonske vrste. Poleg Jakova Faka in Klemna Bauerja je tretji steber ekipe. Razlika do četrtega biatlonca, kdor koli že je (Peter Dokl, Simon Kočevar ali Lenart Oblak), kolikor slovenski biatlon članov sploh premore, je dva kakovostna razreda. Mariču ne gre zasluga zgolj za štafeto v Sočiju, ki je vsaj v ekipnem pogledu eden vrhuncev slovenskih nastopov. Ima vsaj tretjino zaslug, da bo Slovenija verjetno ostala med deseterico tudi v razvrstitvi Pokala narodov, kar prinaša ugodnosti celotni ekipi tudi za sezono 2015. Kaj se bo zgodilo, če Ivek pomaha v slovo, pa ni treba daleč. Vzorec je zaton ženske ekipe. Sreča je, da »teti« Gregorinova in Malijeva še ne razmišljata o slovesu.