Kot prostovoljec ene od mednarodnih prostovoljskih organizacij je Maročan Marouan našo državo prvič obiskal že leta 2005. Zdržal je leto dni, zaradi izredno nizkih temperatur – tisto leto naj bi temperatura pozimi padla na -20 stopinj Celzija – pa je hitro napolnil kovčke in se vrnil domov. Po vmesnem obisku Francije se je čez dve leti ponovno vrnil in od takrat dalje živi na Bledu. »Enostavno obožujem Slovenijo. Obožujem Obalo in Piran, všeč sta mi Bled in Bohinj ter seveda Ljubljana. Dokler bom živ, ne bom pozabil svojega prvega obiska starega mesta. Ko sem se neko poletno dopoldne sprehajal po ljubljanskih ulicah, sem zaslišal zvok klavirja, ki je prihajal skozi odprto okno ene od hiš. Igral je tako čudovito klasiko, ki me je popeljala nekaj stoletij nazaj,« nam je zaupal Maročan, tudi očka dobre tri leta stare hčerke. Čeprav zakon ni zdržal, imata s hčerko odličen odnos. Marouan, ki tudi službeno veliko potuje, v prostem času vodi judo treninge na Jesenicah, v Sloveniji je opravil izpit za nogometnega sodnika, že dvajset let tudi uči plavanje. Skratka, športnik po srcu, ki pa še nikoli ni stopil na smučke. Zato nas je še posebej zanimalo, ali mu je to na Rogli končno uspelo.
Za našega zadnjega izvidnika je bila izbrana destinacija – Zreče, popolna neznanka. »V Zrečah še nikoli nisem bil in priznam, da sem si predstavljal veliko zelenih ravnic s kakšnim jezerom. A ko sem parkiral v središču Zreč, sem bil nad samo panoramo navdušen. Poseljena hriba z dvema cerkvicama sta me popolnoma prevzela, pogled na urejene vinograde me je spominjal na Francijo. Tudi tišina, ki sem jo začutil ob samem prihodu, me je popolnoma šokirala,« nam je povedal Marouan.
Pot v neznano
A lepo po vrsti. Marouan in njegov prijatelj sta se v Zreče odpravila kar z oseb nim avtomobilom. »Tudi sicer sem veliko na cesti in zato se najraje vozim kar z avtom. Čeprav sva mislila, da bova z avtoceste dobesedno padla v Zreče, sva zgrešila izvoz. Tako sva naredila manjši krog, ki je bil zaradi vožnje skozi prijetno urejeno naselje, žal sem ime kraja spregledal, zanimivo.« Že dan pred odhodom je Maročan po spletu rezerviral hotel. »Pogoj je bila primerna cena in lokacija. Čeprav sem sprva želel v Zreče odpotovati v družbi hčerke, sem po dobrem premisleku ugotovil, da bi bilo za njo sam program, ki sem si ga okvirno zastavil dan pred potovanjem, naporen. Da je hotel v središču, mi je bilo pomembno predvsem zaradi nočnega dogajanja, ki sva ga s prijateljem želela odkriti.«
Po informacije kar do vodje natakarjev
Tako sta izvidnika v soboto opoldne parkirala svoj avto pred hotelom Smogavc. Pot do hotela je bila odlično označena, zato nista izgubljala časa. »Receptorka je bila prijazna, tudi soba je bila čista, z balkonom in s pogledom na gore. Presenečen sem bil tudi nad številom informacij v obliki letakov, ki so me čakali v hotelski sobi. Tako sem lahko že tukaj na hitro pregledal kulturne znamenitosti, kulinarično in športno ponudbo.«
Dobro razpoložen se je naš izvidnik odpravil do Turističnoinformacijskega centra, kjer pa je naletel na zaklenjena vrata. »Zamudil sem pol ure, saj imajo uradno ob sobotah odprto le do dvanajste ure,« nam je prav nič razočaran povedal izvidnik, ki je dodal, da je pred vrati TIC pobral razstavljene vse letake s turistično in kulinarično ponudbo, kulturnimi znamenitostmi, športnimi aktivnostmi na Rogli in Zrečah ter seveda letak s karnevalom v Termah Zreče, ki je Marouanu zelo hitro padal v oko. Tudi ljudje na ulici so bili zgovorni in polni nasvetov za našega izvidnika, ki so ga lačnega usmerili do Gostilne Jurček, saj naj bi tam po njihovi oceni imeli najboljšo pristno kulinarično ponudbo. »Natakarica je bila v restavraciji zelo prijazna in nama že ob dobrodošlici na mizo postavila krofa. Ob pregledu menija, ki je bil napisan tudi v angleškem jeziku, sva po njenem nasvetu – kot tipično lokalno jed, naročila puranji zrezek z jurčki in sirom, krokete, mešano solato, prijatelj pa purana na pariški način in pomfrit. Seveda nama je jed šla v slast, bila je namreč odlično pripravljena in kljub polno zasedeni restavraciji natakarica ni pozabila na naju, saj naju je ves čas spremljala s pogledom.«
S polnima trebuhoma sta si prijatelja privoščila počasen sprehod skozi mesto. Zavila sta tudi do bližnjih term, kjer sta naletela na vodjo natakarjev, ki se je izkazal za pravo zakladnico znanja in informacij o samem kraju. »Veliko nama je povedal o mestu, njegovi zgodovini in znamenitostih, ki jih kraj in njegova okolica ponujata. Tako nama je svetoval tudi ogled Muzeja ozkotirne železniške proge Poljčane–Slovenske Konjice–Zreče, a je bil v soboto zaprt.« Je bil pa zato pogled in slikanje pred muzejskim vlakom za oba prijetno doživetje. Ker sta še vedno imela dovolj časa, da se pripravita na karneval – navsezadnje sta bila brez mask, sta tišino kraja še izkoristila za krajši sprehod po mestu, pri tem pa ugotovila, da v Zrečah nihče ne hodi. »V Ljubljani ali na Bledu lahko vedno vidiš ljudi, ki se sprehajajo. Tukaj pa so bili vsi doma, ali so plavali v bazenih ali praznovali pust, saj so bili vsi lokali polni mask, vsepovsod so se prodajali in ponujali krofi.«
Noč v znamenju pustnih mask
Pustno vzdušje v Termah Zreče je bilo odlično, kar nekaj zanimivih mask je našega izvidnika navdušilo. Tudi prijaznost ljudi in odprtost do tujcev sta pustila pozitiven pečat. A ker sta si prijatelja zadala poslanstvo odkrivati nove ljudi, sta se na predlog maškar odpravila do Slovenske Bistrice, kjer sta prisostvovala še na treh zabavah. »Toliko izvirnih mask na enem mesto težko najdeš. Ker sam nisem imel maske, so mi okoli vratu obesili številko 12, čeprav mi ni uspelo izvedeti zakaj. Ampak imel sem se lepo in tudi občutek, da sem sprejet v neko okolje, je bil prijeten.« Pustno rajanje je s številko okrašena maškara končala malo po četrti uri zjutraj. A to ni bila ovira, da ne bi oba prijatelja že naslednje jutro ob 8.15 zajtrkovala v hotelski restavraciji in pripravljala načrt za obisk Rogle.
Namesto peska sneg
Pot do Rogle je bila nekaj posebnega. »Vmes sva se celo ustavila, saj se nama je ponudil čudovit razgled nad dolino. Žal naju je na vrhu pričakala megla in seveda mraz. Takoj moram priznati, da mi mraz ne ustreza, čeprav sem se ga do zdaj že malo navadil.« Morda zaradi nedelje ali slabega vremena težav s parkiranjem nista imela. Zagotovo jima gre verjeti na besedo, da sta takoj naletela na dve sila mični dekleti, ki sta ju usmerila do blagajne s smučarskimi kartami, kjer sta lahko dobila vse potrebne informacije o ponudbi, ki jo Rogla ima tako za smučarje kot za radovedne turiste, ki snežne dogodivščine šele počasi odkrivajo. »Treba je vedeti, da to, kar za vas Slovence pomeni sneg, za nas Maročane pomeni pesek.«
Čeprav je bila pred odhodom v Zreče želja Marouana, da se na Rogli nauči smučati, ga vreme, delno pa tudi cena nista prepričala. »Za dve uri smučanja, za najem opreme in da bi se petkrat zapeljala z žičnico, bi morala oba s prijateljem odšteti 92 evrov. Sva pa zato doživela pravi snežni adrenalin s snežno tubo, ki sva jo najela za eno uro. Inštruktor, pri katerem sva najela tubo, naju je pospremil do hribčka, ki je sprva deloval precej nedolžno. A priznam, da sem že s prvim spustom le za nekaj centimetrov zgrešil drevo, ravno tako sem potreboval kar nekaj časa, da sem ujel ravnotežje in se naučil usmerjati tubo,« je povedal sogovornik in v smehu dodal, da sta s prijateljem požela kar nekaj aplavza in smeha od smučarjev, ki so se nad njima vozili s sedežnico. Ura je zelo hitro minila in med vračanjem snežne tube sta naletela tudi na možnost izposoje snežnega skuterja. »Bili so zelo prijazni in nama dovolili, da sva pozirala na saneh in se med tem pošteno zabavala,« je še dodal Marouan in priznal, da jima je čaj, ki sta ga spila kasneje, delno segrel pošteno premrzle ude. Čeprav sta bila že pošteno lačna, sta se vrnila v Zreče, saj sta si že ob zajtrku zadala plan obiskati Terme Zreče in skočiti v enega od njihovih bazenov. »Bazen in sama okolica sta bila zelo čista, ravno tako je bilo ravno dovolj ljudi, da se nisva počutila osamljeno oziroma utesnjeno. Morda poklicna deformacija, pa vendar – bil sem presenečen nad reševalci iz vode, ki so dali občutek, da obvladajo prostor in se zavedajo resnosti in odgovornosti svojega poklica.« V masažnih bazenih sta si sprostila tudi mišice, ki sta jih čutila po premetavanju po snegu s snežno tubo.
Dobri dve uri uživanja v topli vodi je oba fanta pošteno utrudilo, da sta pošteno lačna, pa ju je začel opozarjati tudi njun trebuh. V bližini term sta si v HOF Burgerju privoščila še piščančji burger s krompirčkom in kremno rezino, se še zadnjič sprehodila po mestu in se v mislih zahvalila vsakemu posebej za odlično gostoljubnost. »V Zreče in na Roglo se bom zagotovo vrnil. Tokrat v družbi svoje hčerke in oba se bova udeležila smučarskega tečaja. Šele na Rogli sem lahko dojel, zakaj ste Slovenci smučarska nacija.«