»O ribah res nisem vedel nič, tudi ribič nisem bil; vse sem se naučil iz knjig, najboljša šola pa je seveda praksa.« Zamisel, da bi sam poskusil gojiti ribe se je porodila zaradi praktične lastne potrebe, saj sta imela že takrat s soprogo Ano gostilno, v kateri so bile na jedilniku tudi ribe. »Mislil sem si, da bo to nekaj za sproti, čeprav sem od samega začetka vse, kar sem naredil, najprej proučil in preštudiral.«
Tone je takšne vrste možakar, da mora stalno nekaj delati, da vedno nekaj ustvarja. »Vedno je imel veliko zamisli, kaj bo delal, in te zamisli je potem tudi uresničil,« je poudarila njegova soproga Ana. Sam pa je dodal: »Iz radovednosti in drobnih poskusov je nastala zdaj tale ribogojnica, čisto prava in čisto zaresna. Kljub temu moram povedati, da ne bo kakšne pomote – po eni strani me nikoli ni zanimala masa, zame je pomembna le kakovost, po drugi strani pa vedno vse delam tako, da lahko obvladujem, predvsem pa, da naredim brez zadolževanja. Niti se ne da na kredit živeti niti nimam želje, da bi se kar v nedogled širil.«
Vodo imam rad
Na pripombo, da prav med najmanjšimi ribogojnicami tale njegova pač ni, preprosto razloži: »Veste, ali imaš 3 postrvi ali 500, v vsakem primeru moraš priti, da jih nahraniš, pregledaš, če je vse v redu in tako naprej. Kdaj da sem zjutraj tukaj? Prvič pridem ob šestih. Ja, mladice je treba hraniti osem do desetkrat na dan in tolikokrat pač pridem sem. Kaj pravite, naj si kupim avtomat, ki bi vsaki dve uri stresel določeno količino v vodo? O, saj sem kupil takšno napravo, a sem jo kmalu spet zapakiral in zdaj je v skladišču. Jaz moram namreč videti. Moram biti tu. Ker jaz sem rad tu, jaz rad delam v ribogojnici. Jaz uživam v tem. Pa vodo imam rad. Pomirja me,« še počasi doda.
Tone v resnici uživa v svoji ribogojnici. Ko ga na primer kasneje vprašam, kam hodi na dopust, me pogleda, kot da sem ga vprašal nekaj najbolj nespodobnega na tem svetu. V realnost ga vrne ženin glas: »Že nekaj let ni bil nikjer. No, lani sva končno šla skupaj na morje, a se je že naslednji dan odpeljal nazaj. K svojim ribam.«
Sprehodiva se med halami, ki so nekaj prav posebnega. Pri tehniki postavitve samega sistema je uporabil svoje znanje izučenega vodovodarja in inovativno zasnoval ribogojnico, v kateri na leto vzgoji približno 200.000 postrvi; predvsem so to šarenke in potočne postrvi, v ribogojnici so tudi krapi, ki v čisti vodi hitro izgubijo vonj in okus po mulju. »Celoten postopek reprodukcije poteka v našem obratu ribogojnice. Voda v obratu je pretočna, bazeni so pokriti, da zavirajo rast alg, v bazenih pa so prekati za večji izkoristek kisika. V hali, ki je dolga 14 metrov, je voda speljana tako, da je dolžina vodnega toka v hali kar 80 metrov. Vse sem sam betoniral, cevi so speljane v tleh tako, da se voda sama prečiščuje in zrači in to na vsakih 20 metrov.«
Dober občutek, ko dobiš certifikat
Že od vsega začetka je delal človeku in okolju prijazno, voda pa je čista in neoporečna, saj je ribogojnica na izviru Sromljice. Sčasoma je postalo opazno vse večje povpraševanje po certificiranih biopridelkih in odločil se je za pridobitev certifikata za vzrejo ekološke postrvi. »Tudi zato, ker po mojih podatkih v Sloveniji še ni takšnega obrata in produkta. V tujini je ekološka postrv že precej uveljavljena, pri nas je postopek pridobitve zelo zahteven, vendar ga je z dobro voljo in veliko truda možno uresničiti. Glede primerne ekohrane za ribe pa… Ja, vsak mesec pripelje vlačilec z Nizozemske. Ni poceni, ni.«
Prišla je komisija in člani niso imeli niti ene same pripombe. Od šestega februarja ima tako ekocertifikat za gojenje postrvi. »Ja, dober občutek je, ko dobiš certifikat, dober,« nekoliko tiše, skromno, a vseeno ponosno zaupa Tone Kranjčič. Potem mu obraz zažari in pokaže poseben prostorček v okviru ribogojnice, kjer je miza s stoli, ob njej pa zidan žar: »Tule zelo velikokrat pečem ribe. Za prijatelje. Ne, ne, v gostilni pa ne, tam je žena šef, jaz sem zgolj dostavljavec rib, takih leto in pol do dve leti starih postrvi, ravno pravšnjih za porcije.« Soproga ga takoj popravi – ne zanika sicer trditve o šefovstvu – in opozori na hišno specialiteto njihove gostilne: dimljeno postrv, za katero je zaslužen prav Tone.
Recept za dimljeno postrv
»Ni problema, lahko vam povem recept, ki sem ga dobil od kolega. Najprej jih obložim, natrem z devetimi zelišči in jih oparim, nato pa dimim na vročem dimu. Kurim z bukovimi drvmi, dimim pa pri 180 stopinjah Celzija eno uro in petnajst minut,« predstavi na kratko svojo umetnino Tone Kranjčič.
Kaj pa v gostilni? »Za naše goste postrvi pripravim največkrat zelo preprosto: posolim in spečem na žaru ali pa še prej pomokam v koruzni moki. Sicer se trudimo, da na krožniku poleg rib postrežemo tudi ostale jedi iz ekološke pridelave. Nekaj tega vzgojimo in pridelamo doma, ostalo kupimo od okoliških kmetov. Obisk v naši gostilni je priložnost tudi za celodnevni izlet in pohajkovanje po vasici Sromlje. Lahko se odpravite na Pot vina in sonca, ki združuje več kot 20 ponudnikov vin in ostalih pridelkov ter skriva zanimive zgodbe, pri nas si lahko sposodite električno kolo in obiščete zanimive razgledne točke,« razloži Ana Kranjčič. Preprosto. Povsem preprosto. Kot je na tem svetu na koncu preprosto vse, čemur se navadno zapleteno čudimo v svojem neznanju. vav
