Ali pač ni zgolj boksar, ampak domnevno največji boksar vseh časov, obenem pa tudi najmočnejša politična figura med boksarji. Je sestavno pomemben del črnskega boja za državljanske pravice, soborec Martina Luthra Kinga, Črnih panterjev, islamskih bratov ter sestavni del zadev, katerih ultimativna posledica je, da imajo ZDA danes črnega predsednika. Pa spet ne samo to. Ali je svetovni kontrakulturniški mit. Pop ikona prvega reda, torej v prvi (ali drugi) liniji izpod prve pop ikone zahodne civilizacije, torej Jezusa, v kateri so enakopravno razvrščeni osebki, kot so Elvis, Beatles, J. Dean, J. F. Kennedy, Che in podobni fantomi svobode.
Je sestavni del sistema majčk, plakatov, svetovnega nazora. Ideje, da duh, tehnika in veščina lahko premagajo surovo moč, katero so navsezadnje predstavljali vsi veliki Alijevi nasprotniki. Začenši z Listonom, bivšim kaznjencem, do Foremana. A vmes je bil Joe Frazier. »Jaz sem mu to storil,« reče stari Joe ob gledanju odprtja olimpijskih iger v Atlanti leta 1996, kjer je Ali, tresoč od parkinsonove bolezni, prižgal olimpijski ogenj. Svojemu nekdanjemu nasprotniku pač nikdar ni oprostil žalitev po medijih, ki jih je Ali v času borb s Frazierjem nizal po medijih, čeprav mu je prav Frazier nesebično finančno pomagal, potem ko je leta 1965 zaradi prestopa v islam in zavrnitvi služenja vojaškega roka (in nasprotovanja vietnamski vojni) zgubil boksarsko licenco ter ni mogel služiti denarja. Če bi mit o Aliju padel oziroma bil oskrunjen, bi to pomenilo revizijo ne samo boksarske, temveč tudi širše zgodovine, pokojni športnonovinarski doajen Dragan Nikitović pa bi se nemara obrnil v grobu.
Česar pa si zgodovina bržkone ne more privoščiti, zato tudi do nadaljnjega ostaja, da je največji boksar vseh časov Muhammad Ali. Prostor za napredek se nemara ponuja na drugi strani. Pri publiki. V sprejetju dejstva, da ni nič brezmadežno.
