Izar Lunaček

Da se našemiš, je lepa izkušnja, tudi v Ljubljani. Na žalost se to zgodi zgolj enkrat, v najboljšem primeru dvakrat na leto. Pred kratkim sem bil v Benetkah, kjer so se pustne zabave vrstile več tednov. Mihail Bahtin v svoji knjigi o ljudski kulturi srednjega veka razlaga, da so maškarade takrat trajale ves mesec in niso bile omejene zgolj na obdobje pusta. Ena večjih je na primer potekala v obdobju, ko zdaj obeležujemo dan mrtvih, kar se z nočjo čarovnic na nek način še ohranja. Ljudje so v maskah prihajali na vsak semenj ali drug družabni dogodek. Precej več je bilo priložnosti, da si lahko skočil iz svoje običajne identitete in se udeležil kakega nevsakdanjega ekscesa. Danes smo bolj racionalni.

Avstrijski filozof Robert Pfaller ugotavlja, da je pustno vzdušje precej intenzivnejše v manjših krajih kot v večjih mestih: primerja na primer Dunaj in Linz. Dunajčani pust razumejo kot otročarijo, za katero so preveč resni. Linčanom je enako jasno, da gre za traparijo, in v to tradicijo ne verjamejo nič bolj kot Dunajčani, se pa zavedajo, da se imajo lahko prav tako odlično, če počnejo reči, v katere ne verjamejo. Užitek je najbolj doma ravno v neresni igri. Sodoben človek želi biti čim bolj resen, avtentičen, želi stati za vsem, kar dela, ne more pa si privoščiti, da bi nekaj počel kar tja v tri dni. In to je najboljši recept, da si onemogočiš vsak užitek.

Tako kot se ne igrajo več na dvoriščih med bloki. Nas so mame še nadzorovale z balkonov. Otroke morajo danes do desetega leta v šolo, prav v razred pripeljati starši. Kako bodo starši v takšnem okolju pustili svojega otroka, da gre zvonit tujcem na vrata? Kolega, ki ima otroka, sem vprašal, zakaj je tako, in odgovoril mi je, da je »danes drugače«. Pa je to res? Je res več pedofilov? Mislim, da ne, postajamo pa vse bolj privatniška družba. Več je tega: moj otrok, moja last, samo jaz ga lahko vzgajam... In to se odraža tudi v šoli. Vstop v šolo je nekoč veljal za trenutek, ko je bilo konec obdobja, ko so v otroka vlagali samo starši in družinski prijatelji. Če te je učiteljica oštela, so ti doma rekli, da si verjetno že kaj naredil narobe. Danes se staršem zdi nezaslišano, če njihovega otroka vzgaja tudi učiteljica: kaj pa se to pravi, da se boste vi vmešavali v mojo vzgojo?

Pri pustu gre za čas, ko običajna kulturna pravila začasno nehajo veljati. To je nekakšna luknja v letu, ko je vse dovoljeno, in to vključuje tudi vpliv na tisto, kar poteka zunaj pustnega obdobja. Pust je bil vedno tudi politični komentar in ne zgolj eskapistični razkroj, ki ni povezan z ničemer zunaj sebe. Že v srednjem veku so se na enak način norčevali na račun kraljev, duhovščine, papeža, maš...

Politika mora biti resna. Dobro je, če zna politik nase pogledati s humorne distance, da ne zapade v zaverovanost vase in lahko opazi in popravi lastne napake. Toda če humor uvedeš v politiko, je rezultat grozljiv. Na tak način je deloval mlajši Bush: bil je dvorni norček in kralj v eni osebi. Ljudem je dajal vtis nenevarnega, naivnega, bebčka, enega izmed nas, ki se zna pohecati, v resnici pa je bil človek, ki je imel v svojih rokah oblast. Za tako fasado nedolžnosti lahko na skrivaj počneš hude svinjarije. To se je dogajalo z Bushem, delno s Chavezem, z Berlusconijem, ki je imel prav tako ta klovnovski imidž. Ko je Bush prišel na oblast, nismo mogli verjeti, da se lahko politik tako obnaša. Toda to ni bila muha enodnevnica, ampak začetek trenda, ki traja še danes.

Ljudski človek, všečen, zagovornik sprave med vsemi... Seveda ni konstruktivno biti konflikten in se zapletati v igro levih in desnih, ki je lahko spet fasada za bolj hladne svinjarije, treba pa je znati biti odločen in imeti pogum jasno izraziti svoje stališče, ko je to potrebno. Če le ponavljaš, da se bo vse uredilo, če bomo prijazni in nekonfliktni, to ne pomaga kaj dosti.

Preveč je logike zategovanja pasu in premalo vlaganja v nove modele. Preveč gledamo, kako se bodo na spremembe odzvali veliki igralci, ki jih potem nerodno posnemamo. Slovenija je specifično okolje, ki zahteva specifične rešitve. Smo majhna država, ljudje se med seboj poznamo – to okolje bi lahko bilo zelo gibko in odzivno. Lahko bi proizvajali lastne modele, kako premagovati krizo. Na ravni politike smo preveč pasivni in usmerjeni v tujino, med ljudmi pa je preveč nekonstruktivnega nerganja in iskanja krivcev zunaj sebe. Pa ravno med zadnjimi protesti smo prišli do spoznanja, da smo za stanje v politiki krivi tudi sami, ker se v zadnjih desetih letih nismo nič angažirali.

Civilna družba se najbolj angažira takrat, ko ima pred sabo jasnega sovražnika, zdaj pa smo dobili tehnokratsko vlado, ki lahko za masko brezosebnosti počne tudi problematične stvari. Sovražnik nima več konkretnega obraza, kakršen je bil tedaj Janez Janša.

Ni očitne, demagoške ideologije. Nimamo več opraviti s preprosto pravljico o junakih in zlikovcih. Zdaj se govori le, kaj je treba narediti, ker pač tako narekujejo, češ, nevtralni, ekonomski modeli oziroma so tako pokazali zgledi v tujini. Ampak tudi to je ideologija, le z manj jasnim obrazom. Smo se pa s pomočjo protestov začeli zavedati, da je konec časov, ko je bilo na voljo dovolj denarja in smo se lahko vsak v svoji mali sobici borili za drobtinice s prenapihnjenega gospodarskega balona. S krizo smo ugotovili, da je sistem zatajil in da denar ne pada več z neba. Nastopil je čas, da se sami organiziramo in povežemo.

Pojem »start up podjetje«, ki ne pomeni nič drugega kot »podjetje na začetku svoje poti«, se je zadnje čase tako razširil zato, ker je prišlo do potrebe ločiti pozitivno podjetništvo od imidža podjetništva, ki v Sloveniji vlada pod vplivom izkušnje instant bogatašev in drugih tranzicijskih oportunistov. Ta pozitivni podjetniški duh pomeni, da si sam gospodar svoje usode ter da tvegaš čas in ostale naložbe za nekaj, v kar verjameš. Potencial za kreativnost se je v kriznem obdobju spet prebudil, zdramil nas je iz otopelosti.

34 let.

Naša generacija še ni tako izgubljena kot tista, ki prihaja za nami. Mi smo odraščali in se šolali v času, ko je bilo veliko reči še zastonj, dovolj je bilo študentskega dela... Študirali smo v času največjega gospodarskega buma. Ker se je na faksu zdelo, da nas bo takoj po diplomi kar izstrelilo v nebo, se nas je finančna kriza dotaknila tudi osebnostno. Spremeniti smo morali način življenja in začeti razmišljati o delu z več lastnega angažmaja. Poznam veliko ljudi, ki so ta moment sprejeli z entuziazmom, se bolj angažirali ali pa odšli v tujino. Naša generacija je imela vsaj to srečo, da je lahko delovne izkušnje pridobivala v času gospodarskega razcveta. Pred leti sem lahko živel samo od objavljanja stripov v Delu in Sobotni prilogi. Že tisti, ki prihajajo pet let za nami, so v mnogo težji situaciji, saj svoje kariere niti začeti ne morejo, ker zanje ni prostora. So se pa oni ravno zato v tem času najbolj sami angažirali v smislu coworkinga in startup projektov.

Ko je Jugoslavija razpadla, sem bil star samo enajst let. Leta 1994 sem se vpisal na srednjo šolo in tam izkusil hitro tranzicijo v divji kapitalizem. Sprememba mentalitete je bila vidna že v načinu, kako so se ljudje drug drugemu umikali na ulici, kako so se med seboj obnašali v prometu: iz nekega umirjenega spoštovanja se je vse skupaj hitro sprevrglo v grob boj za obstanek, v katerem je zmagal najbolj predrzen. Nasilje na ulicah se je konec devetdesetih drastično povečalo. Zadnje čase se je to vzdušje divjega zahoda malo poleglo in morda počasi prehajamo v nekoliko zrelejši kapitalizem, kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo na zeleni veji. Globalna kriza kapitalizma zahteva temeljit premislek o tem, kam bo Evropa krenila v naslednjih letih, in Slovenija bi pri iskanju rešitve morala sodelovati, ne pa samo čakati, kam bo zanihala klima pri velikih akterjih. Slovenija bi ravno s svojo majhnostjo lahko postala dober laboratorij za preizkušanje novih modelov gospodarstva in sociale. Upam, da bo to priložnost izkoristila.