Ekipa starejših gasilcev Prostovoljnega gasilskega društva Vrsnik je svojevrstna posebnost. Med devetimi društvi v občini Idrija so edina veteranska skupina, čeprav jih mnoga društva po tradiciji, zgodovini in številu veteranov prekašajo. Devetčlanska tekmovalna ekipa je prava redkost celo v regijskem merilu. Zato so še toliko bolj zagnani, ko odhajajo na tekmovanja, organizirana posebej za starejše gasilce.
Ivan Kavčič se je gasilcem v sosednji vasi Ledine pridružil pri 15 letih in do danes pri gasilcih nabral 54 delovnih let. Nikoli sicer ni bil v operativni enoti, ki je odhajala na teren: najprej je bil premlad in so v boj z ognjem odhajali večinoma gasilci iz Ledin, ko pa se je leta 1974 v njihovem kraju ustanovila samostojna gasilska desetina in kasneje društvo, je bil za to prestar. Je pa zato velikokrat, ko so bili ognjeni zublji ukročeni, pomagal pri čiščenju pogorišča in pokrivanju streh. Danes ima v društvu posebno častno vlogo, saj na prireditvah nosi prapor. A ta vloga je tudi žalostna, prizna. Z gasilskim praporom na zadnjo pot vse pogosteje pospremi svoje gasilske prijatelje.
Njegov veteranski kolega Mirko Oblak iz Gorenjega Vrsnika je gasilec 40 let, vse od prvega dne vrsniških gasilcev. »Zraven so me povabili na samem začetku in skupaj s še enim kolegom sva kmalu odšla na večmesečni tečaj za gasilskega podčastnika. Najprej je bil nekaj let poveljnik desetine kolega, ko pa smo ustanovili svoje društvo, sem mesto poveljnika prevzel jaz,« se spominja Mirko, ki danes vodi ekipo veteranov.
Prva oprema motorna brizgalna črpalka in nekaj cevi
Ivan in Mirko se strinjata v enem: gasilstvo je od njunih začetkov do danes izjemno napredovalo, tako po opremi, tehnikah gašenja kot odgovornosti gasilcev. Mirko se spominja začetkov, ko so imeli vso opremo shranjeno v enem samem hodniku: motorna brizgalna črpalka, štiri sesalne cevi, nekaj C- ter B-cevi. Nobenih avtomatov na prah ali gasilnih metel. »Začeli smo iz čiste ničle, nekaj opreme so nam posodili iz sosednjega ledinskega društva. Spominjam se leta 1977, imeli smo prvi gozdni požar, sploh prvi večji požar v zgodovini društva, in v vasi ni bilo cisterne, s katero bi lahko peljali vodo. Z metlami so nam na pomoč priskočili gasilci iz Žirov,« pripoveduje. Najpogosteje so gasili kozolce, hleve in druga kmečka poslopja. Zanimivo pa je, da skoraj nikoli dimniških požarov. Prostovoljno gasilsko društvo Vrsnik, v katerem je 130 članov, pokriva tri vasi s skupno 250 dušami. Kar pomeni, da imajo pri vsaki hiši vsaj enega gasilca. Če se nekaj malega vžge, zna to vsak sam pogasiti, pravita Ivan in Mirko.
Včasih je bilo dovolj samo pogasiti
V teh letih se je povečala tudi odgovornost gasilcev. »Včasih je bilo pomembno samo to, da si pogasil, pa četudi s kakšnim kubičnim metrom vode preveč. Zavoljo reševanja je kdaj v hlevu utonila tudi kakšna krava,« se spominjata. Danes tega ni več, stranska škoda gašenja oziroma intervencije mora biti čim manjša. Gasilci morajo biti vse bolj usposobljeni, da nesrečo rešijo s čim manj škode, sicer si lahko hitro namesto zahvale nakopljejo tožbo. Pa je bilo včasih vsaj lažje priti do sredstev in opreme. Mirko odkima. Z denarjem nikoli ni bilo lahko, posebno v takšnih manjših društvih. So jim pa pogosteje kot danes s sponzorskimi sredstvi pomagale zavarovalnice. »Največja težava društev so bile vedno finance. Vse se dela na prostovoljni ravni, a kaj, ko je od vseh veselic, ki jih delaš zato, da boš zaslužil za opremo, del denarja vedno treba odšteti državi. Tukaj imam občutek, da bi lahko država stopila korak bliže gasilcem. Ne delamo za svoj žep, ampak za društvo,« meni Mirko.
Danes na intervencije z Ivanom ne hodita več, tudi v upravnem odboru ne sodelujeta več, se jima pa zdi, da mladi nanju in na njune kolege veterane niso pozabili. Da se starejšim trudijo dati vlogo, ki jim pripada, prizna tudi predsednik društva Marko Vehar. »Velikokrat je za to dovolj samo pogovor, prošnja za nasvet ali pa vprašanje, kako bi se oni lotili tega,« pravi.
Vrsniški veterani so svoje mesto našli predvsem v tekmovanjih gasilcev veteranov. Večina se jih je s tekmovanji srečala šele zdaj na »stara« leta. A kljub temu za kolegi nič ne zaostajajo, letos so se namreč že petič zapored uvrstili na državno prvenstvo. Priznajo pa, da so naloge pri tekmovanju vendarle nekoliko lažje kot tiste, ki čakajo aktivne gasilce.
Gasilstvo bo preživelo
Ivan in Mirko sta prepričana, da bo gasilstvo ne glede na vse težave preživelo. O tem ni dvoma. Posebno na podeželju to ostaja spoštovanja vredno poslanstvo, gasilska obleka pa še vedno nosi ugled. »To je droga. Poslanstvo, ki te povleče. Ko me kdo vpraša, zakaj sem gasilec, ne znam natanko razložiti. Vem pa, da sem tu in da sem na voljo za pomoč. Vsako minuto, če je treba,« pravi Mirko, ki ga v gasilstvu že posnemajo tudi vnuki.
