Da, Filip je tisti s posebnimi brki, ki se je v Sočiju postavil na glavo. Je tipičen predstavnik majhne dežele, ki gre na glavo, zaustavijo pa jo veliki. Nefer Francozi, ki se jim bo v kratkem sesula karma. Filipa imajo kamere rade, ker skače iz okvirjev. Najprej s podobo, potem z izjavami. Nasmejan pa vedno kot naš ljubljanski župan.
Nasmejani so bili tudi vsi, ki so na domačih tleh pričakali dobitnike olimpijskih medalj. Obvezno čakanje na letališču, obvezno vpitje, obvezno odpiranje šampanjcev, obvezen sprejem v domačem kraju in obvezno ugotavljanje, kako mali ljudje in male vasi postanejo središče sveta. To je postal en poseben televizijski in očiščevalni ritual v smislu »dajmo si duška«. Dajmo, pretiravajmo. Danes je dovoljeno vse, tudi nešteto neumnosti, ki jih izrečejo voditelji in poročevalci s terena. V torek smo recimo na komercialni Pop TV slišali naslednji cvetober: Črna poka po šivih, saj se je zbralo skoraj dva tisoč ljudi, množične evforije ni bilo mogoče ustaviti, stanje se še dolgo ne bo poleglo, prišli so tudi ljudje od blizu in daleč, tukaj je res završalo od navdušenja in veselja, ne moremo opisati, kako ponosni in veseli smo Črnjani, na Brniku je bilo hrupno, saj je prišlo kar dvesto navijačev, pripeljal se je poln avtobus naravnost iz Tržiča, vsi si želijo dotakniti medalje, Tržičani so dobesedno ponoreli in tako naprej. Če vzamemo vsako izjavo posebej, se zgrozimo. Prazen, nelogični poskus, da se opišeta neizmerna sreča in ponos. Te oguljene, nesmiselne in splošne floskule spadajo v isto kategorijo kot komentiranje strokovnjakinje za žensko smučanje Ane Kobal. In še bolj žalostna je podoba takrat, ko morajo novinarke na terenu kaj vprašati. Osrednje mesto dobi vprašanje, kam bo Žan Košir obesil svoji medalji. Ali vprašanje mami, kako nestrpno pričakuje svojega sina. Ta pa odgovori, da bo najverjetneje od utrujenosti kar v posteljo padel, in prizna, da so že odprli radiator in odgrnili posteljo. Tale z radiatorjem je bila čisti presežek. Očitno je normalno, da so v težkih časih radiatorji zaprti. In se jih odpira le za posebne priložnosti. Ali pa namig, da je Tržič na Gorenjskem.
Tina Maze je bila prava dama. Njene besede so bile skromne: »Delam samo tisto, kar znam.« Podton je bil jasen. Ne vem, kaj vam je vsem skupaj, da zganjate takšen hrup in veselico ter me okoli prevažate s kočijo. In zraven še nalagate o nekem ponosu, evforiji in sreči. Pa dajte mi že mir z dolgočasnimi vprašanji.
Vsi športniki, novinarji, poročevalci in uredniki bi si morali ogledati pogovor z Ivico Kostelićem po koncu moškega slaloma, ki je bil za mnoge ekscesen zaradi postavitve proge njegovega očeta Anteja Kostelića. Ivica je v bran očetu dejal, da je slalom postal navadna telovadna vaja, metronom, ki je en sam dolgčas in nikogar več ne zanima, saj so vsi videti enako. Nihče več ne uporablja glave, ampak le telo. Ne more biti slalom dirka v šesti brzini. Tudi na reliju je treba menjati prestave. V nasprotnem bodo ljudje ugašali televizorje. Mi zaradi Ane že zdaj ugašamo ton…