Od okoli 1300 gasilskih društev v Sloveniji jih ženske vodijo le približno 40. »Je pa žensk v gasilstvu vedno več. Gasilci nas sprejemajo v svoje vrste. Imamo možnost izobraževanja in napredovanja v višje čine. Tudi v operativi smo ženske zaželene in tudi ustrezno usposobljene. Je pa res, da smo telesno šibkejše, mokre cevi pa so težke,« pravi Merlakova. So pa lahko toliko bolj koristne v štabu, kar se je v Hotedršici potrdilo tudi ob zadnji ledeni ujmi. Pa ne le za kuhanje čaja.
Kako ste se kot predsednica gasilskega društva spoprijeli z izrednimi razmerami ob ledeni ujmi? V štabu ali tudi na terenu?Če imaš tako dobrega poveljnika in tako prizadevne, srčne, nesebične, delavne, gasilstvu predane gasilce, to ni posebno težko. Akcija je hitro stekla. Tisto soboto, ko se je začelo, naj bi imeli občni zbor. Namesto tega smo bili najbolj zagnani že zbrani v štabu, v mali garaži gasilskega doma. Hitro sem organizirala, da sta se v gasilskem domu znašla gorilnik in plinska bomba, da smo lahko sproti kuhali čaj. Poskrbela sem, da je gasilce v domači gostilni vsak dan dvakrat čakal topli obrok. Pod vplivom adrenalina marsikdo ne bi šel domov pojest toplega kosila. Stroške bo pokrila občina. Pokrila naj bi tudi preostale stroške intervencije. Nisem šla na intervencije, temveč sem v štabu pomagala pri organizaciji dela. Čutila sem, da je moja naloga v štabu predvsem spodbuda, da so gasilci začutili, da sem z njimi. To pogrešam pri ljudeh na vodilnih funkcijah. Skušala sem delovati tudi povezovalno, pomirjevalno, še posebno ko so se po nekaj dneh pri gasilcih pojavila nekatera trenja. V gasilski dom so se vračali vse bolj mokri, premraženi, utrujeni, prežeti z adrenalinom, a še vedno neopisljivo zagnani. Vsak, ki kdaj kakšno pikro reče čez gasilce, bi jih moral videti, kako zavzeto so poprijeli za motorne žage, ne meneč se za to, da tvegajo svoje zdravje in navsezadnje lastna življenja. Dva sta žagala, dva pa gledala, kam bo padlo naslednje drevo. Naši fantje so neumorno reševali regionalno cesto Kalce–Hotedršica–Godovič. Mož od cestnega podjetja ni bilo nikjer, ko je bilo nevarno. Sprašujem se, ali je bilo reševanje regionalne ceste res naloga naših gasilcev. A pravi gasilec nič ne cinca. Ne misli na neprijetnosti, ki bodo na intervenciji prežale nanj. On dobi poziv, gre in pomaga. Za skupno dobro. Najbolj zagnani fantje so proti koncu tedna vsi zboleli. A ponosni so, da so lahko pomagali. Obiskali so vse prebivalce oddaljenih zaselkov, da ne bi kdo ostal pozabljen, na mrzlem ali lačen. In nazadnje so se naši gasilci in krajani zavzeli in postavili drogove, na katere so električarji napeli žice, da smo prej kot drugje dobili elektriko. Intervencija je trajala devet dni.
So vaši člani naleteli na težave z nerazumevanjem delodajalcev za odsotnost z dela? Kaj pa vi kot učiteljica?Da, nekateri so morali v službo. Delodajalci najprej obljubljajo marsikaj in se hvalijo, ko je obljube treba izpolniti, pa se zatakne. Lažje smo se odzvali tisti, ki smo zaposleni v ustanovah ali podjetjih, ki tisti teden niso obratovala. Tudi naša osnovna šola je bila ves teden zaprta.
Kako težak je sicer, poleg omenjenega neurejenega statusa gasilcev, vaš položaj?Vsekakor se slabša. Letos smo za redno dejavnost in za naložbe iz občinskega proračuna resda dobili toliko sredstev kot lani, vendar so nam dali vedeti, da bo v prihodnje slabše. Tudi država je začela vse pogosteje pošiljati inšpekcije. Vsi operativni člani morajo imeti zdravniško spričevalo, kar je za tako majhno društvo, kot je naše, velik finančni zalogaj. Podobno je pri gasilskih oblekah. Ne moremo si privoščiti, da bi vsi imeli nove. Odstranimo pa vse tiste, za katere sami vemo, da niso več ustrezne. Obstaja bojazen, da bo država s takšnimi inšpekcijskimi nadzori gasilsko organizacijo, ki je trenutno zelo močna, ošibila.
Poleg tega ima Hotedršica to nesrečo, da je vedno na zadnjem mestu tudi, ko gre za naložbe. A tudi na periferijo se ne sme pozabiti. Prav v tej ledeni ujmi se je izkazalo, da smo zelo koristni in uspešni, tudi če smo majhni. Na gasilstvo na podeželju ne moremo gledati zgolj skozi statistiko intervencij. Pomembno je tudi zaradi svojega širšega družbenega delovanja, tudi na področju športa in kulture. Prav ta vidik želim kot predsednica okrepiti.
Kdaj ste se zapisali gasilstvu?Že kot majhna deklica. S sovrstnicama smo sanjale, da bi postale gasilke, že okoli osmega leta. Bile smo zagnane, pa so nas vpisali v gasilske vrste. Privabile smo še nekaj deklet in sestavile desetino. Začele smo tekmovati. Pridobivale smo izkušnje, privabile smo mlajše članice. Bilo je obdobje, ko smo imele dve tekmovalni ekipi, starejše in mlajše. Pri gasilkah sem se vselej držala v ozadju, lani pa so me na občnem zboru presenetili. Nihče od izbranih kandidatov ni želel sprejeti predsedstva. Pa so me izzvali in sem sprejela.
In kje se bolje počutite – med gasilci ali med kolegicami učiteljicami?Po naravi sem človek akcije. Sestanki gasilskega društva so zelo učinkoviti, nekaj se dogovorimo, si razdelimo naloge in jih izpeljemo. V učiteljskih krogih pa se pogosto zelo na dolgo debatira, razlaga, teoretizira… Pogrešam operativo. Ponosna sem, da sem lahko predsednica gasilskega društva, ki združuje druščino izjemnih ljudi. Srčnih. Prizadevnih. Delavnih. Nesebičnih. Odzivnih. Odgovornih. To so operativci, ki ne le govorijo, ampak tudi kaj storijo. Pri gasilcih štejejo le dejanja. Vselej so pripravljeni pomagati. Vse našteto so vrednote, ki so tudi moje in jih zelo cenim pri soljudeh.