Baročni glasbeniki niso eksotični ptiči

Že v Glasbeni šoli Nova Gorica sem poleg učenja violine deset let plesala balet pri odličnem ukrajinskem pedagogu Sergeju Semenjuku. A oboje profesionalno ni šlo. Odločila sem se za violino, hrepenenje pa je ostalo. Zdaj, ko je študij violine za mano, imam nekaj več časa in sem se začela spet poglabljati v ples, tokrat baročni. Skozi gib se veliko naučiš o glasbi, ni treba biti ravno profesionalec.

Baročne violine v Sloveniji ni mogoče študirati. Na podiplomskem študiju klasične violine v Bernu pa sem potem kot stranska predmeta obiskovala historično izvajalsko prakso in baročno violino in se navdušila. Nekaj časa sem nato študirala oboje, sčasoma pa sem se klasični violini posvečala vedno manj in vedno več baročni. Pritegnila me je literatura, predvsem pa pristop do glasbe in muziciranja.

V klasični glasbi v nekem trenutku nisem več videla poti naprej, razmišljala sem, da moram nekaj bistveno spremeniti v svojem odnosu do glasbe: vse je usmerjeno v perfekcijo, stvari se ponavljajo, interpretacija je postavljena precej ozko, skorajda ni svobode. Razmišljala sem celo, da zamenjam poklic. Potem sem nekako razumela, da je stara glasba smer, kjer se lahko bolje izrazim in ta znanja prenesem tudi na moderno violino. Elementi improvizacije, ornamentacije v smislu historične izvajalske prakse dovoljujejo, celo spodbujajo več domišljije, v tem je stara glasba podobna jazzu. Naučiš se določenih pravil, znotraj napisanega ogrodja pa se lahko giblješ na svoj način.

Drža je nedvomno drugačna, nekaj let je potrebno, da se navadiš bistveno bolj proste drže baročne violine. Sama recimo ne uporabljam ne podbradnika ne mostička, navsezadnje prvega do leta 1830 sploh ni bilo. Violinisti, ki so igrali predvsem plesno glasbo, so violino držali precej nižje, že skoraj na prsih, medtem ko so virtuozi inštrument držali tesno ob vratu ali si pomagali z brado. Tudi način oblačenja je igral bistveno vlogo pri drži, še posebej pri razkošnejših moških suknjičih. Historični viri opisujejo, da se je violino lahko zataknilo za gumb ali pa se jo je s trakom privezalo okrog vratu. Meni violina sloni delno na rami in delno v levi roki, brade pri igranju ne uporabljam, čemur se reče »chin-off« tehnika. Na šolah je prisotna tudi tehnika alexander ali pa metoda feldenkreis, vse pa opozarjajo glasbenike, da pri igranju ne zlorabljajo lastnega telesa. Pravzaprav se mi zdi baročna violina telesu mnogo bolj prijazna kot moderna, kjer vrat prisiljeno držiš vedno v levo stran.

Vsak glasbenik ima kakšno skupino, kjer se bolj najde, moja je Ensemble Les Eléments. Imamo podobne interese, lahko si privoščimo več vaj, lahko več eksperimentiramo kot recimo v profesionalnih projektih. Druga oblika delovanja so ansambli in komorni orkestri, v katere te povabijo projektno, vendar delujejo zelo različno in tudi končni rezultat zaradi omejenega števila vaj ni vedno najboljši. Mi je bilo pa pred nedavnim v pravo veselje igrati v projektu, ki ga je vodil čembalist Marcus Hueninger: na treh koncertih v Provansi smo igrali Bachove kantate in Magnificat.

V Slovenji je glasbena scena za kateri koli inštrument majhna, kar pa se tiče stare glasbe, imamo dva visokokakovostna mednarodna festivala, Festival Radovljica in Festival Brežice, ter v zadnjem času cikel Harmonia concertans, ki ga ob pomoči ZRC SAZU vodita Domen Marinčič in Tomaž Sevšek, s katerima občasno igram v njunem ansamblu musica cubicularis. Pravzaprav ni veliko slovenskih profesionalnih glasbenikov v stroki stare glasbe: je denimo še Mateja Bajt, ki poučuje kljunasto flavto na Akademiji za glasbo, renesančni kitarist Bor Zuljan, ki deluje v Ženevi, ter Kaja Kapus na baročnem violončelu, ki je ta hip v Trossingenu. Še kakšen se najde, potem pa se seznam počasi konča.

Res pa se nekaj skupin in posameznikov spogleduje s tem na bolj ljubiteljski način, tudi drugje po Evropi. Kakšen tradicionalno izobražen violinist vzame baročni lok ali violino v stari menzuri, ker to v nekem trenutku zahteva vodja orkestra, in potem se jim zdi, da že obvladajo inštrument. Sicer lahko igraš na baročno ali moderno violino tudi v tako imenovanem »straight« stilu, torej na tradicionalen, postromantičen način, na kar inštrument sam po sebi nima bistvenega vpliva. A pri stari glasbi ne gre zgolj za inštrument, gre za način igranja: ne samo v smislu podajanja not in razumevanja glasbenega besedila, ampak tudi tistega, kar ni napisano in je bilo takratnim glasbenikom samoumevno. Današnjim te konvencije še zdaleč niso več samoumevne, potreben je dodaten študij za dešifriranje teh notnih zapisov.

Ob omembi baroka ljudje vedno pomislijo na Bacha in Vivaldija, morda še Händla, seveda pa je repertoar mnogo širši. Violina se je pojavila v 30. letih 16. stoletja, prve izključno violinske sonate pa so pisali od leta 1580 naprej. Če imam proste roke pri sestavi programa, se zraven nedvomno znajde glasba iz 17. stoletja v italijanskem stilu, s katero sem se veliko ukvarjala. To je obdobje začetkov violinskih sonat, pisali so jih Marco Uccellini, Biagio Marini, Pandolfi Mealli, Carlo Farina, Franz Ignaz Biber. Ti skladatelji so danes sicer manj znani, a zelo zanimivi; njihov stil »seconda pratica« se je razvil po letu 1600, ko z vokalno glasbo Caccinija in Monteverdija v ospredje stopi besedilo kot osnova glasbenega izraza, dolge in komplicirane diminucije postanejo staromodne. Nastajajo tudi virtuozne inštrumentalne sonate, torej brez besedila, a želijo po istem principu izražati določene afekte, zgodbo, razpoloženje. Ta glasba je polna domišljije, včasih celo muhasta, včasih ekstravagantna, meni pa posebno ljuba.

Seveda, tudi te igram, z baročnimi ansambli smo izvedli že več krstnih del. Če pogledamo kljunasto flavto, ima repertoar do leta 1750, potem pa nič več, tako da se v bistvu na tem inštrumentu lahko izvaja zgolj baročna in zgolj sodobna glasba. Če je neka skladba napisana za baročno violino in če skladatelj ve, kako se inštrument obnaša, potem ni nobenega problema. Na baročni violini si recimo ne moreš privoščiti Bartok-pizzicata, saj kaj hitro uničiš črevnato struno, ravno tako ne prepogostih velikih skokov po ubiralki, ker nimaš podbradnika. Za baročno violinistko Mayo Homburger redno sklada njen soprog Barry Guy, njegov slog mi je recimo zelo všeč. Določene minimalistične skladbe pa se tako ali tako lahko izvajajo tudi z baročnimi inštrumenti, denimo skladbe Arva Pärta. Danes kar nekaj glasbenikov, specializiranih v stari glasbi, piše v historičnih kompozicijskih slogih. Ta dela so sicer nova, ne moremo pa jih označiti kot sodobno glasbo.

Obstajalo je podobno mnenje kot med violinisti in violisti: če nisi sposoben igrati violine, igraš violo. Torej če nisi sposoben igrati moderne violine, igraš baročno. Morda je bilo tako v pionirskem času historične izvajalske prakse, danes to zagotovo ne drži več. Po drugi strani baročni violinisti gledajo moderne malce po strani, češ da so to ljudje brez domišljije, ki znajo igrati samo to, kar jim piše pred nosom. Iskreno povedano, imajo oboji razumljive razloge za svoje predsodke... Upam, da se bo tudi v slovenski glasbeni stroki pogled na staro glasbo sčasoma spremenil in da nas ne bodo več gledali kot na eksotične ptiče.