A Jason Collins je tudi gej. Dejstvo, da je nekdo gej, v Ameriki, kjer Jason živi, sicer ni prav nič posebnega. Amerika pač ni Rusija, in še manj je Slovenija. V Ameriki je to, da imajo geji imena in priimke, povsem običajno. Zato tudi novica o tem, da je Jason Collins lansko pomlad širnemu svetu oznanil, da je gej, ni bila zares novica. Čeprav je takrat celo Barack Obama izjavil, da ne bi mogel biti bolj ponosen nanj.
A ko sestavimo omenjena na videz povsem irelevantna, banalna in zanemarljiva podatka, prvega, da je Jason Collins košarkar, in drugega, da je ta isti Jason Collins gej, se zgodi nekaj izjemnega. Jason Collins postane gej košarkar. No, če smo malo bolj natančni, postane Jason Collins javno izpričani istospolno usmerjeni aktivni košarkar. Prvi v zgodovini. Takšnega namreč vse do Jasona Collinsa ni bilo še nikjer na svetu, celo v Ameriki ne. Še več, pred njim javno izpričani gej še nikdar ni stopil na nobeno športno igrišče, pa naj bo košarkarsko, nogometno ali hokejsko.
In zato se je v nedeljo, ko je Jason Collins v dresu Brooklyn Netsov v drugi minuti druge četrtine tekme proti Los Angeles Lakersom prvič v tej sezoni in prvič po svojem priznanju stopil na igrišče losangeleške dvorane Staples Center, pisala zgodovina. Navdušenje, s katerim so v ligi NBA pospremili njegov nastop, je bilo temu primerno. Jason Collins je v dobrih desetih minutah igre v svojo statistiko zabeležil le dva skoka, a so se vsi soglasno strinjali, da sta to majhna skoka za Jasona Collinsa, a velika za človeštvo.
Jason Collins je nedvomno zelo pogumen fant. A brez zanj srečne okoliščine, da živi v Ameriki in igra v ligi NBA, bi svojo homoseksualnost še vedno skrbno prikrival. Čeprav igra ta čas za klub, katerega lastnik je Rus, Mikhail Prokhorov, bi v Rusiji o svoji spolni usmerjenosti zagotovo molčal kot grob. Če bi igral v Jadranski ligi, si verjetno ne bi upal priznati niti tega, da je črn. Si lahko predstavljate, da bi Tomislav Nikolić, če bi Jason Collins nosil dres Partizana, izjavil, da ne bi mogel biti bolj ponosen nanj? Ali pa aplavz navijačev v Širokem Brijegu?
A bodimo iskreni, tudi če bi Jason Collins igral za Olimpijo, bi mu bilo kristalno jasno, da so pri nas pedri lahko le sodniki. Tudi pri nas namreč, podobno kot v BiH ali v Srbiji, na športnih prizoriščih prevladuje vulgarni mačizem. Naši športni strokovnjaki neskončno radi kritizirajo ligo NBA, ker naj bi bile tamkajšnje tekme zgolj spektakel, kjer šport in športnike zasenčijo prodajalci hamburgerjev, akrobatske skupine in nagradne igre. Njim so pač od nekdaj ljubša naelektrena sovražna ozračja evropskih stadionov in dvoran, kjer športna tekmovalnost doživlja svoje vrhunce ob pozivih h klanju. Raje kot ameriške dvorane, v katerih se vse vrti okrog zabave za vso družino, obiskujejo oni prizorišča, kjer množice neuravnovešencev zdravijo svoje manjvrednostne komplekse in sproščajo nakopičene frustracije. Oni imajo raje šport, ki ni ne šov in ne biznis in ki namesto z novicami o Jasonu Collinsu streže z novicami o fizičnih obračunih.
A ravno na primeru Jasona Collinsa se pokaže, da je šovbiznis veliko bolj zdrava osnova od lokalpatriotskega gladiatorstva, ki mu pri nas zgolj iz ljubega miru rečemo šport. V Ameriki, kjer se jim še sanja ne, kaj so to resnične športne vrednote, se namreč v navijaške drese ne oblačijo skupine duševnih invalidov, ki se v pomanjkanju boljše zabave rade igrajo s svojimi palicami. V Ameriki šport in športniki raje aktivno soustvarjajo bolj strpno in bolj odprto družbo. Ker je to, povsem preprosto, »good for business«.
Tu v resnici sploh ni neke večje filozofije, le preprosta osnovnošolska matematika. Američani so z njeno pomočjo pač prišli do ugotovitve, da se sovraštvo in nasilje na športnih prizoriščih ne izplačata, saj se z bolestnim izločanjem zdaj te, zdaj one družbene skupine navijaška množica nujno zmanjšuje. Kar pomeni, da se zmanjšuje tudi število prodanih vstopnic, hamburgerjev in navijaških rekvizitov in da je posledično tudi zaslužek lige in lastnikov klubov manjši. In predvsem zato so v NBA na svojih tekmah načrtno ustvarjali in naposled tudi ustvarili vzdušje, v katerem Jasonu Collinsu ob vstopu na igrišče dvorana ploska od navdušenja, namesto da bi mu žugala in ga razjarjeno obmetavala z vžigalniki.
A pri nas je večina športnih funkcionarjev v osnovni šoli pouk matematike žal prešpricala in zato še vedno verjamejo, da se bodo dvorane, v katerih v 21. stoletju še vedno obstajajo posebni deli tribun, rezervirani za nestrpneže, nekoč čudežno napolnile z upokojenci, mladimi družinami, zaljubljenimi pari in miroljubni privrženci gostujočega kluba. Kakor mi naivno verjamemo v to, da bodo mesta s takšnimi dvoranami nekoč čudežno postala strpna in odprta.
