Janukovič je zadnji v vrsti državnikov, ki so mu protestniki na ulicah in mestnih trgih čez noč spodnesli tepih pod nogami. To so naredili temeljito in mu odvzeli vsakršno možnost, da se še kdaj prikaže v Kijevu. Ukrajina je velika država, največja v Evropi. Geografska razsežnost ni bila nikakršna ovira. Očitno je z oblasti mogoče vreči kogarkoli.

Vendar je nenadna minljivost oblasti mlad fenomen. Še leta 2009 se je v Teheranu kaj takega zdelo popolnoma nemogoče. Tri milijone ljudi je tri dni tolklo na vrata palače Mahmuda Ahmadinežada, pa ga ni premaknilo. Okupacija parka Zuccotti v New Yorku je izzvenela kot folklorna prireditev upokojenih akademikov. Protesti v Grčiji in Španiji niso ustavili evropskega vlaka varčevalnih ukrepov. Šele po pregonu Zina Ben Alija iz Tunizije so državniki začeli padati kot hruške. Gadafija so ubili, Mubaraka spravili v zapor, Asada potisnili v vojno, Janši se je sesula koalicija, Janukovič beži iz enega mesta v drugega in ne najde miru. Pa ljudje niso počeli drugega kot stali na trgih in dovolj dolgo kričali »lopovi«.

Olgo Fiščuk sem na začetku protestov na Maidanu Nezaležnosti vprašal, koliko časa bodo zdržali. Pogledala je, kot da ne razume vprašanja.

»Kolikor časa bo treba, da Janukovič gre.«

»Prav, ampak koliko časa lahko zdržite na trgu?«

Bil je začetek zime. Naletaval je sneg.

»Leta 2004 smo bili tukaj štiri mesece. Potem je odstopil.« To si je treba zapomniti. Trik protestov je v potrpežljivosti teles, ne v nemirnosti duha. Če bi v Teheranu trije milijoni ljudi stali tri mesece na trgu pred univerzo, bi bil Enkelab slavnejši od Tahrirja.

Tehnika sodobnih revolucij je bila v zadnjih treh letih izpopolnjena, njihovo nadaljevanje pa je popolnoma nepredvidljivo. Politični prevrati, ki se zasidrajo na glavne trge državnih prestolnic, imajo presenetljive posledice. Po njih se lahko zgodi karkoli. Množica ni strukturirano politično telo. Improvizirana neposredna demokracija trga običajno ne zdrži prehoda v politične strukture. Oblast dobijo politične sile, ki imajo organizacijsko mrežo, sredstva in izkušnje.

Novi ukrajinski premier Arsenij Jasenjuk je član stranke Domovina, ki jo vodi Janukovičeva predhodnica Julija Timošenko. Protestniki so se sestavili v defenzivne in ofenzivne oddelke, organizirali bolnišnice, imeli sijajno novinarsko središče, poljske kuhinje in oder z ozvočenjem. Politične strukture so iste kot na volitvah, na katerih je zmagal Janukovič, ki je Timošenkovo obtoževal korupcije. Spremenilo pa se je vse drugo. V središče politike so stopili kraji in narodnosti, o katerih že zelo dolgo nismo slišali.

Na ukrajinskem polotoku Krim se ta teden Tatari in Rusi prerekajo, ali je Jalta del evropskega ali vzhodnega imperija. Razmerje sil je presenetljivo. Tatari hočejo v Evropsko unijo, Rusi pa zahtevajo, da Ruska federacija pride k njim. Ampak Ruska federacija je že tam. V Sevastopolu je sedež črnomorske flote, s katere vihrajo ruske zastave. Če Evropska unija obdrži celo Ukrajino, bo vzhodna meja Evrope tekla po etničnem ruskem ozemlju, branili pa jo bodo muslimani. Rusi pred pokrajinskim parlamentom v ruščini vzklikajo, da je Krim Rusija, Tatari jim v arabščini odgovarjajo, da je Bog velik. Allahu akbar. To daje spopadu civilizacij popolnoma nov pomen. Na svoji najbolj vzhodni meji je Evropa zaveznik muslimanov, njeni nasprotniki pa so kristjani. Položaj je nevaren, ker vsi hkrati trdijo, da jim gre za mir.

Josip Stalin leta 1945 v svoji rezidenci na Krimu ni imel tega v mislih. Načrtoval je popolnoma drugačen mir. Pripravljal se je na argonavtsko konferenco. Tako so ji rekli v tajnih telegramih med njim, Winstonom Churchillom in Franklinom Rooseveltom, v katerih so načrtovali srečanje na Jalti. Nekatera mesta se znajdejo v križiščih zgodovine in posodijo svoja imena velikim procesom. Jalta na Krimu je enkrat že zaznamovala moderno zgodovino Evrope. Vsi trije zavezniški voditelji so februarja 1945 prišli v Jalto na polotok Krim, kjer sta Stalin in Roosevelt sklenila veliki zgodovinski kompromis. Sovjetska zveza je ZDA obljubila napoved vojne Japonski in sodelovanje v vojni na Daljnem vzhodu, kjer so Američani vztrajno osvajali en otok za drugim v Tihem oceanu in drobili japonski imperij na kose. Stalin je v zameno tam hotel samo odcepitev Mongolije od Kitajske in eno pristanišče. Sovjetska zveza je bila dovolj velika. Od enega konca do drugega je štela enajst časovnih pasov. Kitajska jih je imela samo tri, toliko kot Združene države Amerike.

Voditelja naslednice imperialne Rusije sta zanimala tudi zahod in dostop do Atlantskega oceana. Hotel je vsaj pol Evrope. Vojaško jo je že nadzoroval, ker je Rdeča armada potisnila Hitlerjevo vojsko iz Vzhodne Evrope. Kot zmagovalec je iztržil dokument, na podlagi katerega je vzel en del Poljske, to kompenziral z ozemljem predvojne Vzhodne Nemčije in vzpostavil oblast boljševikov nad obojim. Obdržal pa je tudi vse države, ki jih je Rdeča armada osvobodila. Na svoji strani je imel dobre argumente. Porazil je več nemških divizij kot vsi zavezniki skupaj, pokopal dvajset milijonov padlih in imel trikrat več vojakov, kot so jih imele kombinirane zavezniške vojske. Nikomur več se ni dalo nadaljevati vojne. Na Jalti so začrtali meje povojne Evrope.

Churchill je zaslutil, da je druga svetovna vojna odplavila tudi britanski imperij, in je končnemu rezultatu dal privlačno ime. Črto, ki je zahodno vplivno sfero ločila od vzhodne, je imenoval železna zavesa. Jalta je do leta 1990 pomenila zemljevid Evrope in je določila sodobno zgodovino kontinenta. Zavezniki so bili temeljiti, določili so tudi moderno zgodovino slovenskih političnih polemik. Ena od točk obširnega sporazuma je bila tudi, da bodo jugoslovanske vojake, ki so sodelovali z Nemci in se bodo predali drugim zavezniškim vojskam, vrnili Jugoslaviji. Južni Slovani so se s partizansko vojno proti Nemcem in Italijanom izognili vključitvi v sovjetsko vplivno sfero. Na Jalti so zapečatili usodo slovenskih domobrancev in narisali tudi zemljevid povojnih grobišč.

Dve leti po tem, ko so na konferenci na Jalti risali zemljevide večnosti, se je začela hladna vojna. Vsaj Sovjeti so si predstavljali, da je druga svetovna vojna dokončno zarisala meje sveta, ki pripada njim.

A vse meje so v zadnjih devetinšestdesetih letih padle. Razen ene. Krim je še zadnja točka, na kateri Rusija brani jaltski zemljevid. Tukaj se bo določilo, ali bo modra zastava z dvanajstimi zlatimi zvezdami določala konec Evrope ali začetek ruskega imperija. Evropi je Ukrajina padla v naročje, sedaj je njen otrok (Nemci pa po letu 1944 nikoli niso bili bliže Moskvi, kot so danes). Dete je simpatično in odlično govori rusko. Rusija pa ropota z vsem železjem, ki ga je preizkušala v šestdesetih letih, in ga priznava za svojega. Politična govorica je zastarela, konflikt pa moderen, da bolj ne more biti. V Ukrajini se bo določilo, ali je jaltska konferenca potekala na ozemlju Evrope ali katerega drugega kontinenta. »Ukrajina je optimistična tragedija,« je dogodke označil romunski evropski poslanec med zadnjo razpravo o Ukrajini. Optimistična tragedija je tudi ruski vojni film o Rdeči armadi in ustanavljanju sovjetske mornarice. Film je dolgočasen, ampak na koncu se vsi nekako izvlečejo.