Metod Dragonja

Ko je Metod Dragonja leta 1996 kot poslanec LDS vstopil v slovensko politiko, je bila aktualna predsednica vlade Alenka Bratušek še uradnica na ministrstvu za gospodarske dejavnosti. Njegovo vodenje je že leto dni pozneje prevzel Dragonja in tam preživel dve leti. Pred dnevi se je vrnil na ministrstvo.

Začetno izhodišče Metoda Dragonje še zdaleč ni obetavno. Sedel bo v vladi, v kateri ekonomsko politiko diktira minister za finance, ki ga v prvi vrsti zanima servisiranje javnega dolga. Zadolžen bo za oživitev gospodarstva, ki ga dušijo nelikvidnost in stečaji. Delal bo na politično vse manj pomembnem resorju, ki je po pogostosti zamenjav ministrov v zadnjih letih spominjal na avtobusno postajo. Dragonja, ki bo letos dopolnil šestdeset let, je v gospodarskih krogih najbolj znan kot nekdanji dolgoletni direktor Leka. Na tem položaju je dočakal tudi prodajo Leka, o kateri so mnenja še danes deljena. Zadnjih pet let je preživel v Moskvi kot vodja tamkajšnjega predstavništva NLB.

Gradivo o Muri sem na mizo od začasnega ministra dr. Uroša Čuferja šele dobil. Kot kaže, je država nad Muro dvignila roke.

Kot veste, je stečaj sprožila davčna uprava, kar pomeni, da je tudi sama obupala. Lastnik (Skupina Aha Mojce Lukančič, op.p.) pa je že dobil državno pomoč, zato na novo ne more več računati.

Pomurje dokaj dobro poznam še iz časov Leka, ki je tam eden večjih zaposlovalcev. V regiji se rojevajo podjetniške pobude, tudi vlagatelji prihajajo. Ker je Pomurje obmejna regija, so tudi ljudje mobilnejši. Vse to je treba spodbujati in preprečiti primere, kot je bila na primer nedavna odločitev Pivovarne Bevog, da polnilnico postavi v avstrijski Radgoni. Ne smemo privabljati le tujih vlagateljev, ampak tudi domače. Predvsem srednja in mala podjetja.

Pred štirimi leti se je bilo smiselno potruditi, da se Mura ponovno postavi na noge in da se zagotovi njeno delovanje. Bili so pogoji za to. Ali so takrat odgovorni realno ocenili vse okoliščine pred odločanjem o podelitvi državne pomoči, pa težko rečem. Zagotovo pa se v tekstilni industriji zunanji tržni pogoji niso spreminjali tako drastično, da bi lahko naknadno prišlo do kakšnih velikih presenečenj. Ne bi mogel z gotovostjo reči, ali lastnik ni izpolnil pričakovanj ali da je pri izpolnjevanju svojih obljub zatajila država. Gre za veliko podjetje in blagovno znamko, ki ima svoj doseg. Ne vem pa, ali se Muro splača še tretjič postavljati na noge.

Danes green-field vlagatelji v vseh državah pričakujejo podporo. Ponavadi gre za velike multinacionalke. Države tekmujejo med seboj, katera jih bo privabila. Brez teh podpor, ki prinašajo številne učinke, ne gre več. V primer Radeč se še nisem poglabljal. Vem pa, da tam za stečaj niso bile krive banke, ampak naložba v nov papirni stroj, ki ga je prejšnje vodstvo kupilo brez garancije za obratovanje. Lahko, da so ga kupili po dobri ceni, ampak stroj ni nikoli začel delati. Država je Radečam v dvajsetih letih veliko pomagala in podjetju namenjala posebno pozornost. Kaj bo zdaj, ne vem. Četudi bo lastnik ustvarjal izgubo, je v papirništvu visoka stopnja amortizacije, kar pomeni, da ne bo imelo težav z likvidnostjo. Zato mislim, da lahko podjetje kljub temu še solidno deluje.

V rokah imam njegove zaključke. Ko bomo videli, ali je sanacija podjetja z državno pomočjo vzdržna ali ne, se bom odločil.

Razrešili bomo direktorja Boštjana Skalarja, ki se mu tako in tako izteče mandat vršilca dolžnosti. Najbrž bomo Spirit razpustili.

(premisli) Tega ne morem zanikati. Eden od gospodarstvenikov mi je celo omenjal hobotnico uradnikov, ki dejansko iz ozadja vodijo ministrstva. Spirit pa je bil bolj politični kot gospodarski projekt. V vsakem primeru bom skušal ministrstvo spremeniti v servis gospodarstvu. Potrebujemo program za zagon gospodarske rasti.

S tem se bom seznanil v kratkem. 

Ima jo. To politiko kroji evropska komisija s svobodnim pretokom kapitala, ljudi in blaga. Znotraj tega moramo najti svoje mesto. Najprej je treba podjetjem zagotoviti dostop do virov financiranja in odpraviti kreditni krč. O tem so govorile že vse vlade od začetka krize. Država je prepozno reagirala na težave bank.

Banke bomo morali na tak ali drugačen način pripraviti na kreditiranje gospodarstva. Bistveni del bančnega posla je ocena tveganja. Bankam je treba pomagati, da se bodo zanje laže odločale. To bomo storili z jamstvenimi shemami in skladom podrejenega kapitala, ki bi v podjetja vstopal za obdobje od petih do sedmih letih. Povečal bo njihovo kapitalsko ustreznost in jim s tem poleg dolžniškega zagotavljal tudi lastniško financiranje. Želim pa si, da ta sklad ne bi postal posebna institucija. Prizadeval si bom, da bo predlog pripravljen v mesecu dni.

SID banka ima nekatere podobne programe, recimo razvojne platforme, ki se financirajo. Težava je, da morajo biti podjetja pri SID banki sposobna kandidirati za kreditna sredstva, danes pa imamo številna podjetja, ki sploh nimajo dovolj visoke bonitete za najetje posojil pri bankah, a denar nujno potrebujejo za financiranje proizvodnje. Ideja je povezati te programe in podjetjem še dodatno pomagati pri dostopu do bank. Tveganja pri tem bi na skladu ocenjevali skupaj z bankami.

To bi bilo tako dobro kot slabo. Centralizacija sama po sebi ne rešuje ničesar, poleg tega je dobro, da imajo del pristojnosti pri delitvi denarja tudi regije. Hkrati bi ustvarili okoren birokratski aparat.

Najbolj pomembna je priprava programov kohezijske politike. To je najbolj realen razvojni denar, ki ga ima Slovenija na razpolago. Druge spodbude, recimo za inovacije, bi morale biti v čim večji meri vračljive. Pomemben delež sredstev bi moral zagotoviti tudi prejemnik takšne pomoči. Če dobi en evro, mora dati najmanj en evro, dobro pa je, da bi dal še trikrat več. Ključni pri pomočeh sta preglednost in učinkovitost.

Jamstvene sheme so zahtevna stvar. Če jih oblikujemo, je vedno treba računati, da bo del jamstev treba izplačati. To se lahko reši na več načinov: z ustanovitvijo jamstvenega sklada ali natančnejšim načrtovanjem, kolikšen bo delež unovčitev. Evropska komisija nad temi shemami ni najbolj navdušena, čeprav jih kljub temu potrjuje. Državne pomoči so namreč motnja konkurence. Pred dnevi je na primer francoski multinacionalki PSA Peugeot Citroën odobrila tri milijarde evrov vredno garancijo francoske države.

To je naloga lastnikov.

Treba si je naliti čistega vina. Nekatera podjetja ne bodo preživela. Tistim, ki imajo dobre proizvode in prodajne kanale, pa je treba povečati obseg aktivnosti. Ne moremo si privoščiti novega investicijskega cikla, razen pri lesarstvu in še nekaterih panogah. Veliko smo vlagali v državno infrastrukturo. Tudi podjetja imajo zmogljivosti, nimajo pa dovolj konkurenčnih proizvodov. Vlagati je treba v tehnologije in proizvode, ne pa v zidove.

Ker to ni v skladu z njihovim načinom delovanja. Banke imajo tako imenovano tehtano aktivo in kapitalsko ustreznost. Vsak kapitalski delež jih v bilancah stane petkrat več kapitala kot posojilo, zato nerade lastniško vstopajo v podjetja s pretvorbo posojil v kapital. To bo lahko počela Družba za upravljanje terjatev bank, DUTB, ki teh dodatnih pogojev kapitalske ustreznosti nima. Banka kot finančni posrednik je lahko lastnik le na kratki rok.

Težko rečem. Bil sem osem let v tujini in bolj vpleten v drugo poslovno okolje. Naša DUTB je nekoliko drugačna od slabih bank iz okolij, iz katerih smo prenašali znanje. Na Švedskem so bile slabe naložbe vezane na nepremičnine, pri nas pa je portfelj bolj raznovrsten. Že prejšnja vlada se je odločila mandat dati tujcem. S tem sicer ni nič narobe, bomo pa videli, kako učinkoviti bodo. Ne želim komentirati njihovih plač. Res pa je, da so krizni menedžerji dražji od običajnih. Treba jim je dati mir, da bodo lahko delali. A upoštevati bodo morali, da njihova edina usmeritev ne sme biti le doseganje največjega možnega izkupička pri prodajah premoženja.

Dobro, to ni klasični krizni menedžment, ima pa elemente tega. V portfelju DUTB so tudi podjetja, ki bodo zahtevala aktivno upravljanje.

Cimos je eno najpomembnejših podjetij v državi. Reševal se je že pred leti, pa je potem njegovo vodstvo naredilo določene napake. Preveč so prevzemali druga podjetja, postali so preveliki. Zdaj se bodo morali spraviti v red in pri tem »odvreči« dejavnosti, ki jih ne potrebujejo.

Treba je imeti potrpljenje. Ne gre drugače. Najprej bi bilo treba končati postopke prodaje družb v Cimosovi lasti. S tem bi se izboljšala finančna slika družbe.

Tako očitno pač je. Različni igralci imajo svoje omejitve in politike. Vse želje je treba spraviti na skupni imenovalec. Težko si predstavljamo, da bi se vsi državni lastniki in banki odrekli svojim upravljavskim pravicam in jih prenesli v roke enega državnega odločevalca. Tako se je to delalo včasih.

Že takrat se nismo vpletali v podjetja. Imeli smo Slovensko razvojno družbo, Srd, ki je delovala z določenim poslanstvom. Danes institucij, podobnih Srdu, ni.

Pravijo nam, da se ne smemo ukvarjati s konkretnimi podjetji in da je v pristojnosti ministrstva le kreiranje politik. Ministrstvo je danes povsem drugačna institucija, kot je bila pred petnajstimi leti. V prvem mandatu sem se tretjino časa ukvarjal z Jedrsko elektrarno Krško, saj je takrat pod ministrstvo spadala tudi energetika. Glavni vzvod, ki ga imamo v rokah, so evropska kohezijska sredstva. Za naslednjo finančno perspektivo 2014–2020 je prioriteta predvsem na gospodarskem področju in treba je pripraviti kakovostne programe, tako kot to počnejo druge države. Te se usmerjajo tudi v inovacije, pri nas pa vsaka vlada določi svoje prednostne naloge.

Želim izpeljati dva projekta s področja lesne industrije: eden je v Bohinju, drugi na Kočevskem, kjer so naravni pogoji za to najboljši. Z evropskim denarjem želimo financirati prenose znanja in tehnologij, denimo pri elektrifikaciji prometa. V Sloveniji bi lahko izdelali hibridni ali izključno električni motor, ki bi ga lahko ponudili globalni avtomobilski industriji. Izbrati si moramo niše, v katerih moramo biti zelo dobri, če ne celo vodilni. Tako tehnološko kot razvojno. Močni smo tudi v farmaciji in kemiji, kar odpira priložnosti. Prav tako v ekološki pridelavi hrane in biotehnologijah. Imamo dovolj znanj, ob evropskem denarju pa potrebujemo gospodarske nosilce, ki bodo to spravili na trge. Prav je, da imajo raziskovalci v znanstvenih institucijah in na univerzah avtonomijo, ampak usmeritve jim mora dati nekdo, ki bo znal njihova odkritja in znanje tudi prodati.

Prav je, da se razvijamo v smeri postindustrijske države, ampak brez industrije ne bo šlo. Tudi Evropa se bo morala, če bo želela uravnotežiti nevzdržnost svojega ekonomsko-socialnega modela, ponovno industrializirati. Velik potencial ima Slovenija tudi v turizmu in širše v storitvah.

Pri nas smo bliže nemškemu vrednostnemu sistemu in pravni ureditvi. Država mora ustvarjati pogoje za delo gospodarstva. Nekaterim podjetjem to uspeva tudi brez pomoči. Krka Slovenije kot države z izjemo gradbenih dovoljenj ne potrebuje. Kup srednjih in malih podjetij se z državo sreča le, ko potrebujejo kakšno dovoljenje ali umestitev svojih objektov v prostor. Podjetja si danes sama postavljajo cilje. Država pa lahko reče, katera znanja in smeri izobraževanja bomo podpirali in spodbujali. Moramo se odločiti, kje imamo prednosti, in te čim bolje prodati na svetovnih trgih. To so področja, na katerih imamo znanje in dobre fakultete: farmacija, elektrotehnika, strojegradnja itd. Več dilem je pri delovno intenzivnih dejavnostih. Pred petnajstimi leti smo o njih pisali strategije, zdaj pa je z njimi pometla globalizacija in deloma tudi napake, ki smo jih storili v državi. Med njimi je bila največja neustrezni koncept lastninjenja.

Nekatere lastnike sploh niso zanimala podjetja, ampak le njihovo izčrpavanje. Pidovski in drugi domači finančni lastniki so odigrali zelo negativno vlogo. Niso imeli nobenih razvojnih ambicij. Podjetja so ali le prodali ali pa iz njih vlekli denar. Tudi to je eden od razlogov za težave Mure. Kaj so Nacionalna finančna družba in državni skladi naredili takrat, ko je bil še čas za strateške premike pri poslovanju Mure?

Saj jih je. Ampak privatizacija je bila že takrat ena od strukturnih reform. Rekel bi celo, da je bila vlada talec lobijev. Ti so govorili, da je kapitala premalo in da je treba pidom dati dodatno premoženje. Hodili so okrog ministrov, zganjali hrup in na koncu celo dobili deleže v elektrodistribucijskih podjetjih. Pri konceptih lastninjenja so zatajile vse vzhodnoevropske države.

Samega dr. Drnovška niti ne bi krivil za to. Res je bil ključna oseba, ko so se te stvari postavljale. Toda zdaj smo, kjer smo. Imamo usmeritve iz Evrope, da je treba izpeljati pospešeno privatizacijo. Najti moramo lastnike, ki bodo povečali učinkovitost podjetij, in poskrbeti, da se bo kupnina porabila za znižanje dolga države.

Za banke je bil proces detajkunizacije napaka. Prisiljene so bile pleniti delnice in to jim je povzročilo veliko problemov. Tajkune bi se lahko razlastninilo drugače. Recimo prek državnih skladov, ki bi dobili denar od bank. Nekdanjega ministra za razvoj Mitjo Gasparija sem vprašal, zakaj niso predvideli posledic v bankah. Odgovoril mi je, da je bil pritisk strank prevelik.

Ne bi rekel, da je žrtev. Mogoče delno.

Bistveno premalo zaznavamo ključen problem Mercatorja, to je, da je rast v preveliki meri financiral z bančnimi posojili in da je danes bistveno prezadolžen. S tem so povezane vsebinske dileme privatizacije. Mercator je s to stopnjo dolga in finančno sliko težko prodajljivo podjetje v pogojih gospodarske recesije.

To vprašanje je še pomembnejše kot vprašanje, ali prodati Mercator ali ne. Kupec mora zagotoviti nadaljnji obstoj in razvoj podjetja. Ne bi bilo dobro, da bo Agrokor le etapa v novi preprodaji novonastalega konglomerata, pri kateri bo nekdo drug ustvaril dobiček. Toda pravil v tem procesu ne vodi država, ampak banke.

Imate prav, a mislim, da država trgovine ni opredelila za strateško panogo, v kateri bi želela ohraniti lastniški položaj. Mislim, da država v tem procesu relativno malo vpliva na banke. Osebno menim, da bi bilo treba najprej počakati na zaključek aktualnega postopka prodaje in potem sprejemati odločitve, kaj bo s prihodnostjo Mercatorja.

S tem se strinjam. Vlada bi morala postaviti jasnejša pričakovanja, v katero smer bo šlo prestrukturiranje in kako bodo banke ponovno začele opravljati svojo osnovno nalogo, torej financiranje gospodarstva.

Za dosego tega cilja bi morala država uporabiti vse vzvode, ki jih ima. Tudi nadzorne svete.

(premisli) Težko komentiram procese, ki so se že začeli. Če izjavim, da jih ne podpiram, bi lahko to zvenelo nenavadno.

Pri prodajah je treba biti zadržan, saj gre za nepovratne procese. Nanje so vezani ekonomski in socialni učinki. Dejstvo je, da bomo nekaj draguljev morali prodati, saj mora država s tem sanirati javne finance. Napačno bi bilo kupnine usmeriti v državno porabo, za kar sta odgovorna vlada in državni zbor. Pri konkretnih primerih prodaje je vedno treba izbirati najboljšega možnega kupca, ne zgolj gledati na kupnino.

Mislim, da za to ni potrebe. V krizi se je tudi drugje po Evropi pokazalo, da državno lastništvo bank ni zagotovilo nobenih dodatnih pozitivnih učinkov, še posebej v tranzicijskih državah ne. Morda bi lahko država v kakšni banki ohranila četrtinski kontrolni delež.

Takšna ocena je pretirana. NLB je bila žrtev evforije, ki je bila povezana z vstopom Slovenije v območje evra in lažjim dostopom do finančnih trgov. Vire, ki jih je imela na razpolago, je bistveno prelahkotno vlagala oziroma posojala. Kolikor vem, ne bi mogel reči, da je bila NLB kriminalna združba. Upravljali so jo po približno normalnih korporacijskih načelih. Res pa je, da nihče ni stopil na zavoro, ko je bil čas za to.

V prvi vrsti člani uprave, ki so odgovarjali za tveganja. Potem gospod Kramar, takratni predsednik uprave NLB.

Slaba posojila so. Vprašanje je le, v kakšnem kontekstu in komu so bila odobrena. Še leta 2009 je bila slika v banki precej boljša kot leta 2011. Zatajil je tudi nadzor tveganj, s tem pa je povezana tudi odgovornost belgijskega solastnika. Zakaj nihče ni potegnil zavore? Ker so slab zgled v slovenskem bančnem sistemu dajale tuje banke. Precej bolj kot domače. Ve se, katera avstrijska banka, ki je zelo agresivno konkurirala in neodgovorno upravljala s tveganji, je bila najslabši zgled. Zdaj bo končala v likvidaciji. Hkrati so nadzorniki NLB preganjali upravo, da ne sme izgubljati tržnega deleža. Nadzorni sveti imajo pomembno vlogo: v njih morajo sedeti zreli ljudje z izkušnjami, ki morajo tudi usmerjati upravo. Ta mora imeti možnost, da se z njimi pogovarja, ne le o strategiji in bilancah. Seveda, če sistem deluje.

Tudi nadzorni sveti bank so preslabo ocenili tveganja, ko pa je bilo treba ukrepati, se je politika najprej odločila, da bo razlastninila tajkune, Banka Slovenije pa nam je razlagala, da je vse v redu in da se nas kriza ni dotaknila. Ko smo videli, da ni tako, je postalo jasno, da bi morali ukrepati prej. Rusija je med oktobrom in decembrom 2008 dokapitalizirala šest največjih državnih bank, te pa so kapitalsko vstopale v srednje velike in manjše banke. Pri nas smo se odločali predolgo, zato je bil račun na koncu toliko večji.

(premisli) Če moram odgovoriti le z da ali ne, ni bila napaka. Lahko pa vam to podrobneje razložim.

Ves čas spremljam, kaj se dogaja z Lekom. Največje razočaranje je, da je bil Lek po dogovorih z Novartisom predviden kot prodajno-marketinški center za generična zdravila za srednjo in vzhodno Evropo. To je bila glavna prednost Leka, ki je bil takrat največja generična družba v tej regiji. Treba je priznati, da je to danes tudi Sandoz. A še vedno menim, da je bil Lek na tem področju boljši. To so bile tudi zaveze v prevzemnem memorandumu. Svojo napako so spoznali tudi v Novartisu, saj so s tem, ko so ta center prestavili iz Leka, znižali pozitivne učinke lastnega prevzema. Smiselno je, da partnerja skupaj naredita več, in mislim, da se to v tem primeru ni zgodilo. Pri razpravah o samostojnosti Leka pa je bilo v Sloveniji premalo razumevanja za dejstvo, da je bil Lek ob vstopu na ameriški trg izredno izpostavljen patentnim tožbam. Izguba vsake od teh bi bila pogubna za samostojni Lek.

Mislim, da te združitve ne bi odobril varuh konkurence. Ta je takrat nasprotoval že našim načrtom za prevzem in vertikalno integracijo s Kemofarmacijo, največjo slovensko veledrogerijo.

Tega ne bi želel podrobneje komentirati. Nisem imel in nimam političnih ambicij. Sam ne razmišljam politično, ker sem gospodarstvenik.

Vidite, da je ljudi, ki so pripravljeni sprejeti zahtevno funkcijo, v teh časih relativno malo. Lahko, da se je politika premalo pomladila. Zagotovo pa bi morali več graditi na sodelovanju in se izogibati pogostim sporom. Pomembni bi morali biti razvojni cilji in ne oblast sama po sebi.