Sploh nisem razmišljal. S prijateljico, ki je trenirala, sem zašel na strelišče. Tam je bil njen trener in mi ponudil, da poskusim s pištolo. Pištola mi je bila popolna neznanka, saj nisem niti vedel, da obstaja kot olimpijska disciplina. Začela sva streljati, nastavil mi je grupo v sredino, kjer sem takoj zadeval desetke, čeprav sem prvič vzel pištolo v roko. Sprva je bil to moj konjiček, nato pa sva začela s trenerjem Stivenom Vočancem vaditi vsak dan. Rezultati, ki jih kažem zdaj, so delo vseh treningov.
Se zaradi poznega začetka po morebitni dolgoročnosti kariere zgledujete po najuspešnejšem strelcu Rajmondu Debevcu?Seveda, on je za nas strelce mali bog, po njem se vsi zgledujemo. Je pa za razliko od mene treniral od mladih nog, sam pa sem začel šele pred štirimi leti. Grem korak za korakom, v življenju nič ne moreš prehitevati.
Kljub temu ste kar precej prehitevali v tem športu.To je res. Še vedno sem presenečen, da na treningih dosegam takšne rezultate, s katerimi bi bil z lahkoto med najboljšimi desetimi na svetu. Toda vse gre postopoma, možgani zahtevajo svoje.
Je psihološka pripravljenost največja obremenitev na tekmovanjih?Največji sovražnik je pravzaprav pritisk, ki si ga sam polagaš na ramena. Drugi lahko veliko pričakujejo, toda sam veš, česa si sposoben in kaj lahko od sebe pričakuješ. Navsezadnje se sam soočaš s tem pritiskom, če ga zmanjšaš ali ne.
Pa razlika med sproščenim treningom in tekmo?Imaš treninge, ko treniraš tehniko, ko ni nobenega stresa, potem imaš treninge pod stresom oziroma se skušaš približati stresu, ki ga čutiš na tekmovanju. Toda vsaka tekma je zgodba zase, občutki so drugačni. Tam se je treba prilagajati. Tudi če imaš pravo tehniko, moraš vsak strel posebej nekoliko prilagoditi pritisku na uradnem tekmovanju.
Vsi le niso kos pritisku na tekmovanjih. Zgovoren je primer nesrečnega Emonsa, ki je že večkrat pri zadnjem strelu zapravil kolajne z največjih tekmovanj.O tem se veliko govori. Večja je tekma, težje se je spoprijemati s svojimi mislimi. Olimpijske igre pa so vrhunec za vsakega strelca, tako da se napake lahko zgodijo vsakomur, saj je stres tam največji.
Se z lansko spremembo tekmovalnega sistema še bolj v ospredje postavlja strelčeva zmožnost soočanja s pritiskom?To je dodatna točka v psihološki pripravi. Začneš z ničle, brez prednosti, ki bi si jo utegnil prej pristreljati. Tako da moraš vsak strel posebej izvesti brez dodatnih motenj, ki jih prinaša finalni nastop, kar je vsekakor dodaten stres v našem športu.
Kakšne nasvete ste prejeli od starejših, izkušenejših strelcev?To so bolj splošne stvari, da takšno tekmovanje ni bavbav in da se mi ga ni treba bati. Vzor po tem, kako se vesti na tekmah, je Dimitrije Grgić, ki res lepo dokazuje, kako razvijati talent. Ko se pogovarjava, me zanima, kako mu to uspeva, nato mi vselej reče, »ko poči, poči«.
Nam zaupate, koliko vam manjka do evropske elite?Kilometrina, to je tisto, kar mi najbolj manjka. To pomeni trening, trening in še enkrat trening. Pri vseh športih je enako. Toda kilometrina je le prvi korak. Drugi je psiha, saj veš, da si sposoben doseči vrhunski rezultat, ampak ti misli to preprečujejo in s tem se moraš soočiti.