Ob dveh olimpijskih kolajnah Žana Koširja se porajajo vprašanja, na primer, kaj to pomeni za prihodnost deskanja na snegu, ki v zadnjih letih ni spadalo med bolj izpostavljene discipline. V okviru Smučarske zveze Slovenije (SZS) in Mednarodne smučarske zveze (FIS) ima deskanje na snegu obrobno vlogo. Temu primerni so sredstva, s katerimi razpolagajo tekmovalci, način tekmovanja, pozornost medijev in sponzorjev. Slovenija je (ne le zaradi Koširjevih kolajn, ampak tudi zato, ker ima številno zastopstvo na tekmah za svetovni pokal, na olimpijskih igrah in mnoge vrhunske rezultate) med uspešnejšimi državami. To velja za deskanje prostega sloga in še bolj za paralelne discipline, ki pa se srečujejo tudi z večjimi težavami. Se bo s Koširjevim uspehom status deskanja na snegu izboljšal?
Samo Štante, predsednik odbora za deskanje na snegu pri SZS, močno upa, da se bo to res zgodilo. Predvsem si želi, da bi sponzorji prepoznali uspešno športno zgodbo, medtem ko ni bojazni za državna sredstva, kajti ob uspehih so tudi ta višja. Najuspešnejše olimpijske igre do zdaj bodo v smučarsko zvezo prinesle nekaj optimizma, na desko pa bo morda stopil kakšen nadobudni športnik več. Na podlagi rezultatov v Sočiju pripravljajo nov koncept trženja, v katerega bodo vključeni dobitniki medalj. Ko so uspehi, je sponzorje lažje pridobiti, zato se zdi, da se v tem pogledu obetajo vsaj nekoliko boljši časi. Slovenija je na nogah zaradi žlahtnih kovin, ki so iz Sočija romale v Slovenijo. In dokler je železo vroče, ga je treba kovati. Na tem področju bo z vidika razvoja deskanja na snegu torej pomembno predvsem, kako uspešni bodo tržniki in tisti, ki skrbijo za promocijo.
Alpsko smučanje prevladuje
Pomembno vprašanje v povezavi s prihodnostjo tega športa se poraja tudi na širši, globalni ravni. Medtem ko je bila pred leti ta disciplina v vzponu, je danes drugače. Žan Košir pravi, da stagnira. Morda celo nazaduje. V svetovnem pokalu je tekem malo, zainteresiranih okolij, ki bi želela organizirati tovrstna tekmovanja, primanjkuje... »Ni toliko šport v krizi, kot je deskarska industrija. Svetovna gospodarska kriza je kriva za to, da se proda manj deskarskih izdelkov,« je eno od težav izpostavil Samo Štante. Pred leti je bilo iz vrst alpskih smučarjev tudi med rekreativci mogoče opaziti kakšen ne ravno prijazen pogled, ker je deskanje postajalo vse bolj priljubljeno, zdelo se je, da je pred njim lepa perspektiva. Danes je drugače, alpsko smučanje spet z naskokom prevladuje. Druga težava, ki prek priljubljenosti oziroma pomanjkanja le-te vpliva na industrijo, je sistem tekmovanja pod okriljem FIS. »Problematično je, da FIS gleda na deskanje kot na eno disciplino. Toda znotraj deskanja je šest disciplin,« je že pred olimpijskimi igrami opozoril Žan Košir. Tako je po mnenju FIS vsako sezono na sporedu okoli 40 tekem v deskanju na snegu (podobno kot v alpskem smučanju), toda specializacija za posamezne discipline je izrazita. Medtem ko je včasih marsikateri tekmovalec nastopal v več disciplinah, sedaj takšnih junakov ni več. Košir, Rok Marguč, Rok Flander in kolegi so imeli letos le šest tekem, sezona svetovnega pokala pa se je končala že pred začetkom olimpijskih iger. Tako so tekmovalci v paralelnih disciplinah v približno takšnem položaju, kot je alpski smučar Mitja Valenčič, ki tekmuje le v slalomu in na leto nima več kot deset tekem za svetovni pokal. Pri tem je še kako pomembno, da manj tekem pomeni manj medijske pozornosti in manj potencialnega zaslužka.
Medtem ko so tekmovalci v paralelnih disciplinah bolj ali manj obsojeni na delovanje znotraj tega sistema, je nekoliko drugače z deskarji prostega sloga. Ti so stvari vzeli v svoje roke. »Najuspešnejši tekmovalci so ustanovili vzporedno zvezo z imenom World snowboard organisation (Svetovna organizacija deskanja na snegu, op. p.). Imajo ogromno tekem, le da ne v okviru FIS. Na njih sodelujejo tudi slovenski tekmovalci,« je pojasnil Štante. To je eden od razlogov, da se zdi, da so discipline prostega sloga v svetu bolj priljubljene kot paralelne, tudi na olimpijskih igrah v Sočiju so zbudile precejšnjo pozornost.
Na FIS so naslovili opozorilno pismo
Slovenski funkcionarji v deskanju na snegu si želijo, da bi se razmere izboljšale. Zato so na FIS naslovili pismo, v katerem so opozorili na slabosti in predstavili nekatere ideje, kako bi lahko to disciplino dvignili na višjo raven. Ena pomembnejših pomanjkljivosti, ki so jo izpostavili, je, da tekmovanja v svetovnem pokalu nimajo generalnega sponzorja. »Navedli smo predloge, kako bi bilo smiselno voditi tekmovanja. Kako jih organizirati, da bodo bolj obiskana. Organizatorji so prepuščeni sami sebi. Organizator na Rogli mora na primer sam poskrbeti za vse stroške, zagotoviti denarni sklad v višini okoli 50.000 evrov in podobno,« je dejal Štante. Medtem ko najboljšim alpskim smučarjem FIS krije stroške poti in nastanitve na tekmah, se deskarji lahko zanesejo le na svoja sredstva. Bivanje na tekmah za svetovni pokal jih stane okoli šestdeset evrov na dan.
Žan Košir za sezono potrebuje do 70.000 evrov, pri čemer mora velik del pridobiti sam, nekaj prispeva zveza. Ima svojo ekipo, v kateri pa ni trenerja. Glede na to, kako uspešen je, ga očitno niti ne potrebuje, pa tudi težko ga je najti. Ker mu lahko pomaga le vrhunski strokovnjak in nekdo, s katerim se bo ujel, pa tudi zaradi financ. »Tekmovalci tehtajo, ali bodo del sredstev namenili za stroške treningov ali trenerja. In se po navadi odločijo za to, da vse organizirajo sami,« je pojasnil Štante, ki je imel pred štirimi leti v načrtu, da bi slovenski deskarji trenirali v okviru ene ekipe. V prostem slogu je res tako, v paralelnih disciplinah ne. Znana so nesoglasja med tekmovalci iz preteklosti, zato so ti razdeljeni v različne ekipe. Sistem ni idealen, tako znotraj smučarske zveze kot FIS, a so slovenski deskarji uspešni. Kako uspešni bodo šele, če se bodo razmere (predvsem gmotne) po uspešnih olimpijskih igrah izboljšale...
