V prvem nadstropju je umeščena zanimiva kombinacija dveh generacijsko in izrazno različnih ustvarjalcev: domačega večmedijskega umetnika Janeza Janše (do leta 2007 delujočega pod imenom Emil Hrvatin) in pokojne ameriške likovnice Nancy Spero. Dela slednje, ki so zasedla manjši prostor razdeljenega razstavišča, prihajajo iz grafične zbirke MGLC. Nancy Spero velja za eno velikih imen moderne in sodobne umetnosti druge polovice 20. stoletja, ki je večino svojega aktivnega življenja (1926–2009) delovala na meji med politično umetnostjo in iskanjem intimnih obsesij, pri čemer je vselej izražala jasna feministična in nasploh družbeno-emancipatorna sporočila. Na ljubljanski razstavi sta predstavljena oba omenjena segmenta, med katerima izstopata deli Mi smo partizani in Maša Bruskina, ki poustvarjata razvpite fotografije iz obdobja druge svetovne vojne – usmrtitev ujetih upornikov, ki jo izvajajo pripadniki litovske vojske v službi tretjega rajha – in tako na široko odpirajo diskurz o reprezentaciji ženske kot žrtve političnega in ideološkega nasilja.

Obširneje je predstavljeno nadaljevanje dolgoročnega projekta Življenje [v nastajanju], ki ga vodi in izvaja Janez Janša že vse od leta 2008, ko je bila izvedena premierna razstava oziroma predstava, ki je temeljila na interakciji z občinstvom. Avtor v vlogi režiserja je sodelavcem in publiki razdelil navodila za izvajanje performativnih akcij, a je bil način izvedbe vselej prepuščen presoji posameznika. Tokrat so že izvedene in dokumentirane akcije, ki se navezujejo tako na aktualne družbeno-politične fenomene, zgodovino umetnosti kot tudi na avtorjeva lastna dela, predstavljene v obliki grafik, ki izpisujejo in upodabljajo omenjena navodila ter z obilico humorja sugerirajo njihovo izvedbo. V znatno monumentalnejši obliki je prikazano delo Življenje II [v nastajanju], ki se deklarativno nanaša na kanonizirani performans ImponderabiliaMarine Abramović & Ulaya, ki sta leta 1977 gola stala med podboji vhodnih vrat v galerijo, kamor so se morali obiskovalci preriniti mimo njunih teles. Kljub jasno izpostavljeni tematiki življenjskih ciklov in sklicevanju na danes priljubljene principe ponovne uprizoritve (re-enactment) je Janševo predelavo težavno brati zunaj danih zgodovinskih okvirov. Fotografije v naravni velikosti, na odprtju pa tudi živi performerji, večinoma prikazujejo gole ženske, ki v daljšem časovnem obdobju (v nosečnosti in po porodu) na identičen način stojijo med podboji vrat. Tako se kontekst izvorne akcije, ki se je v 70. letih posvečala zlasti vprašanjem družbenega spola, prisotnosti umetnikovega telesa, obenem pa vzbujala nelagodje pri številnih obiskovalcih, tudi v pričujoči ponovni uprizoritvi ni bistveno spremenil.

Kritika