Pri zablodah mi pomaga samoironija

»Janja Majzelj je Pika Nogavička,« me je poučila hči. Seveda ni edina, ki to ve, saj je Janja Majzelj igrala Piko Nogavičko kar nekaj let, v 300 ponovitvah te predstave Slovenskega mladinskega gledališča v režiji Vita Tauferja. Še kot študentka AGRFT je sodelovala v gledališko-plesni skupini Betontanc, po končanem študiju pa se je leta 1998 zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je bila med drugim Sneguljčica, Nancy v Oliverju Twistu, Katarina v Kok ti men zdej dol visiš, Hermija v Snu kresne noči, Zlodej v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Claire v Služkinjah in tako naprej. Janja Majzelj pa je tudi dobra pevka, poje v Fake Orchestra, s svojimi igralskimi, pevskimi in plesnimi odlikami pa se je izkazala zlasti v predstavi Krizantema na klavirju, ki jo je sama pripravila po šansonih Svetlane Makarovič. Za ta projekt ter za vloge Augustine v Za prgišče Šekspirja, C v Sli, Marusje v Vampirju in Alme v Personi je leta 2011 prejela nagrado Prešernovega sklada, istega leta pa tudi Borštnikovo nagrado za vlogo Zlodeja v predstavi Pohujšanje v dolini šentflorjanski.

Biti sam svoj zame pomeni, da se poslušaš in ugotavljaš, kaj pri tebi deluje in kaj ne. Včasih se »biti sam svoj« zamenjuje z »biti drugačen« za vsako ceno. In potem se išče drugačnost za vsako ceno, rezultat je pa ta, da je na koncu vse isto. Druga zabloda pri iskanju samega sebe in samosvojskosti so ukoreninjene »resnice«, ki pa ne veljajo zate in samo motijo jasen pogled. Preden se prebiješ skozi vse modrosti, ki naj bi veljale, traja. Vsaka rastlina za svojo rast potrebuje neke določene pogoje, ne spoznam se na botaniko, ampak jasno mi je, da ananas na mojem balkonu ne bo zrasel. Tako tudi v naši deželi gojimo neke vrednote, ki so nam vsiljene od zunaj, ker tako pač je povsod po svetu in naj bo še tukaj. Na tak način ne moremo nikamor zrasti. Izgubljamo energijo s stvarmi, ki tukaj ne bodo uspevale, namesto da bi gojili tisto, kar tukaj lahko raste. Sama sem tudi neka rastlina, ki uspeva v takih in takih pogojih. Nikamor ne morem zrasti, če me bodo posadili v lonec, če so moje korenine pregloboke.

Tako da so me vse vloge zaznamovale vsaka po svoje. Nekje sem ždela v loncu za rože, drugje pa v rodovitni zemlji. Vsake toliko se mi zgodi preboj oziroma vloga, kjer se počutim res doma. Ni jih veliko, so pa zame prelomne v smislu dojemanja igre. Kot da bi za eno stopnico zrasla, se takrat počutim. Ne morem trditi, da mi je kakšna vloga bližje kot druga. Kot bi bile v nas vse vsebine tega sveta, tako se mi zdi, kadar delam. Samo najti je treba to vsebino. Eno najdem v načinu hoje. To lahko poskusite tudi doma, namreč če poskusite samo spremeniti držo in tej drži prisluhnete, bo skozi njo spregovorila neka druga plat vas samih. Drugo je skozi način čustvovanja ali česa tretjega. Tako mi je vsaka lahko blizu, ker je vse v nas. Ne morem pa vplivati na to, v kakšni zemlji bo zrasla.

Najprej moram reči, da v Svetlaninih šansonih predvsem vidim, kako ima svoje like rada. Giuliano bi skozi neke druge oči lahko videli bodisi kot lenuhinjo, ki se valja po postelji, ali kot lahkoživko, ki se predaja lagodnosti. Svetlana svojih likov ne osiromaši z moralno pridigo, ampak jih predstavi celostno, in čisto na dnu začutiš, kako zelo jih ima rada, ne glede na to, kako končajo in kaj počnejo. Tudi ko govori o slinarju, ima svojega slinarja rada. Nekateri avtorji imajo svoje like radi, pri drugih tega ne zaznaš. To nima zveze s tem, kaj imajo sicer radi v življenju. Pa tudi ne govorijo o tem, ali je to prav ali ne. In ravno v tem je podobnost z Vero. Namreč Desa Muck ima Vero rada. O njej ne moralizira, samo pokaže jo v vseh njenih niansah. Ja, je podobnost med Vero in Giuliano. Obe se zbudita. Nobena od njiju ni označena s tem, kaj je prav in kaj narobe.

Hvala vam, me veseli, da to vidite. Tudi sicer v romanu Vere sploh ne vidim kot trape, res pa je, da jo je mogoče kot tako videti, sploh če se jo površno gleda. Vsi smo v življenju velikokrat trapasti. Biti trapast je človeško. Se pa trapastost lahko sprevrže v trajno neumnost, če si lastne trapastosti ne priznamo. Osebno mi pri vseh zablodah, ki sem jih zmožna početi, pomaga samoironija oziroma smisel za humor. Kadar naredim trapasto stvar, se najprej sramujem, potem pa jo hitro sprejmem. Iz nje naredim smešno zgodbo. Ne vem, ali je to samoobramba ali mi je pač dano – ker mi res postane smešno, ko se zagledam od zunaj.

Ko tole govorim, mi je padla na pamet ena bolj trapastih izjav, kar sem jih izustila, in iz nje naredila zgodbo, ki jo že marsikdo pozna, razen verjetno protagonista. Na akademiji je bil moj mentor Dušan Jovanović. Vedeti morate, da je mentor na akademiji kot neki duhovni oče, ali pa sem ga sama tako doživljala. Ne le kot ustvarjalec, tudi kot oseba je Dušan zame pomembna in karizmatična figura; doživljam ga kot nekoga, ki je verjel vame, tudi ko sama nisem verjela niti temu, kako mi je ime. No, to, da je verjel vame, vem zdaj, takrat mi ni bilo nič jasno. Na začetku sem delala napako, da sem bolj igrala zanj kot zase, ker mi je njegovo mnenje toliko pomenilo. Potem je prišel čas, ko sem se morala osvoboditi moči, ki jo je strah pred avtoriteto imel nad menoj, da bi lahko na polno ustvarjala. Za to preseganje lastnih omejitev in strahov so v življenju nujne osebe, ki ti najprej to avtoriteto utelesijo. Dušan je bil zame najboljše možno utelešenje tega. Ves ta uvod delam zato, da boste imeli jasno podobo o tem, kakšen je bil v mojih očeh.

Torej, malo po tistem, ko sem končala akademijo, sem ga srečala na cesti. Bil je neki siv zimski vlažen zoprn dan. Ko sem ga zagledala, me je stisnilo in izdavila sem »živjo«. Rekel je »živjo« in bil tiho. Vedela sem, da moram nekaj reči, ampak pojma nisem imela, kaj sploh. Moja naslednja replika je bila najbolj trapasta stvar, kar sem jih kdaj izrekla v življenju. Glasila se je »kapo imam«. Bleknila sem jo, ušla mi je, prva stvar je bila, ki mi je padla na pamet. Zasmejal se je in šel naprej. Ko zagledam sebe od zunaj, je ta podoba tako neskončno smešna in tragična hkrati, da trapastost dobi smisel. Še vedno vem, katera kapa je to bila.

Ko se ti kazen zgodi, si rečeš, »pa zakaj ravno jaz«. Potem pa vidiš, da ti je ravno ta kazen odprla oči. Če opazujem svoje minule izkušnje od daleč ali pa izkušnje drugih ljudi – druge namreč veliko bolj jasno vidiš kot sebe samega – se mi pogosto zazdi, da vsaki zablodi prej ali slej sledi neki obračun. Bolj ko mižiš, bolj potrebuješ lopato po glavi, da te zbudi nazaj v resničnost. Dlje ko boš mižal, bolj te lopata lopne po glavi. Najprej te samo dregne pod rebra in stvar tvoje lastne trmoglavosti je, v kolikšni meri boš temu namenil pozornost. A bolj ko mižiš, bolj trdi so udarci. Vera je kar močno mižala in jih je dobila po glavi. Pa ne zato, da bi bila kaznovana. Ampak da bi se zbudila.