Peter Hook se ni prvič znašel v pat položaju, kjer si je moral zastaviti nekaj vprašanj – predvsem kako in s kom naprej. Zato je nehvaležno primerjati različne legende med seboj, saj je vsak konec zanj pomenil nov začetek. »Nobena skupina ni preživela smrti svojega pevca, in ko so Joy Division postali New Order, ni zato nihče pričakoval, da bodo uspeli,« je citat, ki film 24 Hour Party People razreže na dva dela, povezana prav prek New Order. Z njimi se je namreč začela beatifikacija ritma – iz pepela Joy Divison se je razvila glasba »novega reda«, katere duh je sprva resda koketiral še s temačnimi sedimenti Iana Curtisa (Ceremony), da bi zelo kmalu vse manj dolgoval gotski preteklosti in se obrnil proti (sintetični) svetlobi. Ta preskok, ne glede na pospešeno digitalizacijo zvoka, ni bil tako preprost, kot se morda zdi na prvi posluh. Talec teh eksperimentov je bil obremenjeni prvenec Movement (1981), grobo rečeno terapevtski polproizvod, po katerem bi lahko New Order šli na vse strani, tudi v pozabo. Prva mala plošča po albumu Temptation je že nakazovala boljše čase, 12-inčni singel Blue Monday pa je kmalu začel pisati novo zgodovino. Že v uvodni skladbi drugega celovečerca Power, Corruption and Lies – Age of Consent (1983) so New Order z eno samo potezo postorili tisto, kar se je celo v teoriji zdelo nemogoče: s svojih ramen so odstranili težko breme Joy Division ter redefinirali plesno glasbo v postpunkovskem kontekstu. Še pravi čas so spoznali, da jim preostane samo prihodnost. Prav omenjeno presečišče sestavlja skoraj triurni program, ki ga na tokratni turneji osvetljuje »osamelec« Peter Hook.
Ali ste si kdaj želeli, da bi prisostvovali koncertu, kjer bi bili Joy Division predskupina New Order? V dvakrat prenesenem smislu je tudi to mogoče. Se je pa prav na tem primeru tudi videl razkorak med obema skupinama, saj je bila večina obiskovalcev v lepo zapolnjenem klubu – nekakšnem križancu med Komuno Kina Šiške in Uljanikom – precej bolj seznanjena in dovzetna za dediščino prvih kakor pa drugih. Ti so na svoj račun prišli zlasti v uvodnem delu špila, ko so samopoimenovani Slaves of Pleasures ponudili ogrevalni set spominov (Atrocity Exhibition, Isolation, Warsaw, Dead Souls) ali potovanje skozi mračne pejsaže tragične Curtisove podzavesti. Na trenutke ritualno počasne in lebdeče muzike so čarale s tistim tako privlačnim »jeklenim« zvenom, ki je sčasoma pridobival vse bolj sintetične premaze. Primerjalna analiza z delom programa New Order je bila možna zlasti v odnosu do albuma Movement, kjer je bilo več kot očitno, kakšno breme so sprva s seboj odnesli preživeli trije člani. Med skladbama Isolation in Senses je manj razlik, kot je podobnosti, če preslišimo zgodnje digitalne posege. Pozneje so jih izpopolnili in homogenizirali, o čemer smo se lahko tako na studijskem izdelku kot na tokratnem koncertu znova prepričali. Power, Corruption and Lies ostaja skladna celota, kjer disko in rockovska glasba hodita vštric in kjer so sintetične (med)igre ter poudarjeni ritmi enakovredni kitarskim zanosom. Hooky je šel tokrat še dlje in podvojil basovske linije, kar je dodatno oplemenitilo plesne prvine; po videnem in prebranem je bil prav to preliminarni koncept muzik, ki so prek zunanjega medija oziroma posrednika (DJ) definirale vzdušje v legendarnem klubu Hacienda.
V pretežno Joy Divison dodatku sem se večkrat vprašal, zakaj Petru Hooku uspeva s poustvarjanjem lastne preteklosti. Odgovor je lahko zgolj eden in sila preprost – že na daleč se izogiba pastem cenene iskrenosti in nostalgičnega hrepenenja ter zna z emotivnimi izvedbami ustvariti spontan odnos s svojimi poslušalci. Tako je težko ločiti, kje se »konča« Peter Hook in kje se začnemo »mi«. V bistvu nas je na koncu znova razdelila le ljubezen.
