Vito Turk

Dokler je bilo denarja za znanost približno dovolj za vse, nad delom agencije ni bilo večjih pritožb, pravi predsednik znanstvenega sveta ARRS, prof. dr. Vito Turk, raziskovalec na oddelku za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo Instituta Jožefa Stefana. Ker se v zadnjih letih sredstva za znanost krčijo, pa pritisk na agencijo narašča. Profesor Turk je predstavil svoj pogled na sistem ocenjevanja, ki ga uveljavlja vodstvo ARRS, predvsem njen direktor Franci Demšar. Predlagal je spremembe, ki naj bi slovensko znanost pomagale prestaviti na višjo raven. Skrbi ga namreč, da sedanji sistem favorizira povprečnost. Kot pravi, ima med znanstveniki veliko somišljenikov.

Med znanstveniki je že več let tlelo nezadovoljstvo, saj je sistem ocenjevanja dosežkov postajal vse manj pregleden. Spremembe pravilnika o ocenjevanju so tako pogoste, da jih obravnavamo že skoraj na vsaki seji znanstvenega sveta.

Pogosto smo s spremembami seznanjeni šele na sejah in jih obravnavamo sproti. Do pred kratkim smo dobivali gradivo za izbore mladih raziskovalcev ter projektov na mizo na seji, po koncu seje pa so jih pobrali. Že na začetku mandata predsednika znanstvenega sveta (leta 2010, op. p.) sem predlagal, da bi se o sistemu ocenjevanja pogovorili, vendar sem bil zavrnjen, češ da ni časa, ker se z razpisi mudi.

Sistem je res zelo zapleten. Ne vem, kdo ga sploh razume. Res pa je, da nekaterim ustreza oziroma so se mu prilagodili. V množici različnih kategorij je mogoče najti svojo nišo, v kateri se da nabirati točke, na primer za pridobitev mladega raziskovalca ali za prednostno uvrstitev na projektnih razpisih. To ustreza tudi nekaterim, ki znanstveno sicer niso preveč uspešni. Sistem pač spodbuja povprečje.

Toda raziskovalci niso številke! Raziskovalci so ljudje. Povsod po svetu kakovost znanstvenikov ocenjujejo visokokakovostni znanstveni kolegi in ne računalniki ali povprečneži. Poleg kakovosti projekta se pri ocenjevanju upošteva celotna biografija znanstvenika, vsi dotedanji dosežki na ocenjevanem področju. Projekt ocenijo s konsenzom na panelu, na katerem sodeluje pet, deset ali več uglednih tujih strokovnjakov.

Na primer zato, ker je čisto vseeno, ali je nekdo citiran osemstokrat ali pa petnajsttisočkrat. Oba v Sloveniji dosežeta enako oceno oziroma število točk za citate. S takšnimi primeri je seznanjenih veliko znanstvenikov.

Seveda sem o tem spraševal direktorja pa tudi odpiral sem razprave na sejah znanstvenega sveta.

Odgovora nisem dobil. Nikoli tudi ne izvemo ničesar o finančnih sredstvih raziskovalcev, ki sklepajo pogodbe s podjetji ali ministrstvi. Točke, ki jih znanstveniki dobimo za citiranost in za pridobivanje sredstev iz gospodarstva, predstavljajo skupno osemdeset odstotkov vseh možnih točk. Gre torej za enega od ključnih meril na razpisu, a o resnični uspešnosti pridobivanja sredstev iz gospodarstva ne vemo ničesar. Kadar koli zastavim s tem v zvezi vprašanje, me prepričujejo, da moramo ohranjati medsebojno zaupanje. Da moram verjeti, da so bila sredstva res uspešno pridobljena. Pa toliko se govori o transparentnosti delovanja ARRS!

Najbrž. Vendar je doseganje točk za sodelovanje z gospodarstvom, če to ni podprto z dokazili, nesprejemljivo. Ne vemo, kako uspešno je bilo to sodelovanje oziroma kaj so raziskovalci sploh delali za gospodarstvo.

Pri tem vas moram tudi spomniti, da znanost ne more temeljiti na tržno usmerjenih raziskavah. Bistvene so visokokakovostne temeljne raziskave, ki vodijo do razvoja modernih tehnologij in proizvodov z visoko dodano vrednostjo ter novih delovnih mest. Na tej poti so uspešne tudi donedavna manj razvite države, le Sloveniji to ne gre.

V naši raziskovalni skupini že štirideset let raziskujemo proteolitične encime katepsine in šele danes se kaže, kakšna je njihova uporabna vrednost, denimo v medicini, za zdravljenje številnih bolezni, vključno z osteoporozo in rakom.

Saj v resnici ni treba čakati štirideset let. Raziskovalci, ki so se v tem času izšolali na našem oddelku, so se že zaposlili na univerzah, klinikah, v tujini pa tudi v gospodarstvu. Med drugim v Leku, kjer so temelj raziskav in proizvodnje na področju rekombinantnih proteinov v Mengšu. A v točkah ARRS to ne šteje nič.

Predvsem ustanove. Nacionalni inštitut za biologijo, ljubljanska in mariborska univerza ter posamezne fakultete. Institut Jožefa Stefana in Kemijski inštitut sta poslala skupno pismo. Med njimi je tudi nekaj takšnih, ki jim sedanji sistem ustreza. Večinoma pa ustanove sedanjemu sistemu nasprotujejo. Zahtevajo vrnitev nekdanjih pristojnosti znanstvenim svetom posameznih ved.

Tisti sistem je bil povsem primeren, imel je le to napako, da so bili v ocenjevanja vključeni le domači recenzenti. Vključiti bi morali še tuje, pa bi bilo.

No, če je bilo enoten sistem ocenjevanja mogoče urediti na evropski ravni – v posameznih državah in pri razpisih EU – pa tudi drugje po svetu, potem bi moralo biti to mogoče tudi v Sloveniji. Država bi morala za začetek na najvišji ravni ugotoviti, kakšne so nacionalne prioritete. Tako delujejo druge države in tudi Evropski raziskovalni svet ERC. Glede na to, kakšen je program, se denar razdeli po različnih področjih, dobijo pa ga samo najboljši.

Proračunskega denarja za znanost je vse manj (več kot trideset milijonov evrov manj kot leta 2011, op. p.) in po finančnih sredstvih na prebivalca smo pri dnu EU. Iz gospodarstva pa finančne podpore skoraj ni. Ker je denarja resnično zelo malo, postajajo razmere nevzdržne. V znanosti raziskovalci ne stavkajo, pač pa najboljši tiho odhajajo v tujino. Tako seveda ni upanja za reševanje gospodarske krize. Financiranje slovenske znanosti trenutno deluje kot nekakšna humanitarna pomoč za obubožane.

Zavzemal se bom za ukinitev sedanjega sistema točkovanja in vpeljevanje sistema takih znanstvenih panelov, ki so splošno uveljavljeni ne le v EU, pač pa v razvitem svetu. O slovenskem sistemu sem že pred leti izjavil, da je čudaški. Nehajmo že z izumljanjem originalnih slovenskih rešitev, ki po pravilu klavrno končajo!

Da, vendar mora v panelni komisiji sedeti več znanstvenikov, ne le dva, ki ne zmoreta pokrivati vseh ved na posameznem znanstvenem področju. To je v posmeh tako znanosti kot tudi raziskovalcem! Obstaja šest panelov in njihova vloga ne more biti le to, da glede na prej pridobljene ocene, ki so jih dali recenzenti projekta, določijo končno oceno. To storijo ne glede na vsebino projekta in razlike med prvotnimi ocenami, ki so pogosto drastične. Razlike v ocenah so morda posledica tega, da eden od recenzentov nečesa ni razumel, se ni spoznal na projekt, ali pa tega, da je imel drugačne, skrite namene. V tem procesu pa tudi naš znanstveni svet nima nobene praktične vloge, saj ne sme spreminjati doseženih sklepov.

Čisto na začetku svojega mandata sem Demšarju v eni od razgretih debat rekel, da če se ne da nič spremeniti, bom pa odstopil. Odgovoril je, da naj kar odstopim. No, sem rekel, potem pa ne bom.