Marsikaj o različnih kompostnikih vam bo povedala že sama razlaga poteka kompostiranja. Med procesom se razvije visoka temperatura, ki pospeši naravno razgradnjo organskih snovi, uniči semena plevelov, nekatere škodljivce in zatre določene bolezni. Da se kompostna kopica primerno ogreje, mora zavzemati vsaj kubični meter prostora, bolje pa je, če je večja (okoli dveh kubičnih metrov). To pomeni približno enako razmerje med širino in višino. Če je kompostnik prevelik, ne bo dosegel želene temperature in bo celotno razkrajanje potekalo počasneje.
Dobro pripravljena kompostna kopica doseže najvišjo temperaturo v dveh do treh tednih, dozori pa v približno treh mesecih. Premetavanje kompostne kopice proces pospeši in zagotovi popoln razpad organskih snovi. Če oddaja vonj po amoniaku (vonj po gnilih jajcih), je v njej preveč dušika oziroma premalo zraka.
V osnovi razlikujemo dve vrsti kompostov. Vrtnega, ki ga sestavljajo razpadle organske snovi, in lončne komposte, ki so sestavljeni na podlagi posebnih formul, ki jih je prvi standardiziral britanski hortikulturni inštitut Johna Innesa v 30. letih dvajsetega stoletja. Osnova teh kompostov je ilovica, vsebujejo pa tudi šoto in grobi pesek, medtem ko so pri specialnih kompostih svojčas uporabljali tudi živalske odpadke.
Ostanimo pri vrtnih kompostih. Kompost dodajamo zemlji, in sicer šele, ko se hitrost razpadanja organskih snovi v kompostu ustali, tj. ko postane temne barve, je grudast in ima sladek vonj.
Kompostno mešanico naredimo z menjavanjem plasti snovi, ki vsebujejo veliko dušika (pokošena trava), in snovi, bogatih z ogljikom (narezan papir ali lubje), navadno v razmerju 1 : 2. Kompostiramo lahko tudi druge zelenjavne ostanke, nikoli pa ne ostankov kuhane hrane in mesa, ker privabljajo različno golazen. Plasti pokošene trave naj ne bodo pregoste, ker ovirajo zračni pretok. Uporabljamo lahko tudi lesne odpadke, ki pa jih je treba zdrobiti (z drobilnikom odpadkov). Kompostiramo lahko tudi mlade enoletne plevele. Trajne plevele, ki so polni semena, moramo sežgati. Recept za uspešen kompost je, da na dnu položimo plast drobnih vejic, nato pa nalagamo približno 15 cm debele plasti organskih odpadkov, ki jih posipamo s hlevskim gnojem.
Kompostu je koristno dodajati dušik zaradi pospešitve procesa razkrajanja. Lahko ga dodajamo z umetnim gnojilom, s kupljenim začetnim kompostom, najbolje pa je z dodajanjem hlevskega gnoja, ki vsebuje veliko talnih organizmov (izmenjujemo plasti organskih snovi in gnoja). Dodajamo lahko tudi apno, če je pH v kopici kisel, v alkalnih pogojih bodo namreč mikroorganizmi bolj učinkoviti.
Najboljši humus dobimo iz pravilno sestavljenega materiala za kompostiranje – 1/4 ogljika (les, skorja in listje) ter 3/4 dušika (trava, ostanki rož in zelenjave). Na razpolago mora biti dovolj kisika (to omogočajo večji sesekljani koščki). Tudi stopnja vlažnosti mora biti ustrezna (kompostni kup oziroma zabojnik naj bo v polsenci). Omogočen mora biti stik z zemljo, da lahko v kompost pridejo črvi in hrošči. Sveže naložen material cepimo z lopato zrelega komposta. Pri pravilnem kompostiranju ni neprijetnega vonja niti mrčesa okoli njega.
Naj za konec dodamo še nekaj besed o zastirki. Za zastirko oziroma površinsko kompostiranje lahko zdrobimo listje, veje, grmovje, slamo, drevesno skorjo in vse to raztresemo okoli rastline. Humus, ki bo nastal iz zdrobljenega materiala za kompostiranje, je dragoceno gnojilo, ki ga ni nikoli preveč, predvsem pa so z njim pognojene rastline močnejše in manj dovzetne za bolezni.