Po zadnjih podatkih je v domačem električnem omrežju okoli 250 sončnih elektrarn. Konec leta 2008 je njihova končna moč znašala 2 megavata, že lani pa se je povečala na 8 megavatov. Skupaj z dodatnim megavatom iz novih elektrarn, postavljenih v začetku letošnjega leta, znaša končna moč sončnih elektrarn 9 megavatov. Franko Nemac, direktor Agencije za prestrukturiranje energetike, ocenjuje, da je razvoj fotovoltaike podcenjen. »Prepričan sem, da se bodo sončne elektrarne še širile. To je edini energetski vir, za katerega je razmeroma enostavno dobiti dovoljenje ter ga projektirati in postaviti. Realni cilj je, da bodo sončne elektrarne v Sloveniji do leta 2020 pokrile od 4 do 7 odstotkov porabe elektrike, njihova končna moč pa bo dosegla najmanj 500 in celo do 900 megavatov. To je ogromno, če upoštevamo, da hidroelektrarne zdaj prispevajo 30 odstotkov električne energije.«
Stroški zaradi cenejše tehnologije nižji
Elektrika, proizvedena z okolju prijaznimi napravami, je dražja, kot če bi jo kupili na trgu. Zato država v skladu s smernicami državne pomoči pomaga pri uveljavitvi tehnologije, ki še vedno velja za nadstandardno, tako da omogoča vlagatelju povrnitev stroškov investicije in minimalen donos z zagotovljeno ceno odkupa električne energije. Ta se razlikuje glede na to, kje sončna elektrarna stoji in kakšno moč ima. Tisti, ki so lani zgradili elektrarno na strehi z močjo do 50 kilovatov, bodo za vsako megavatno uro v naslednjih petnajstih letih dobivali zagotovljeno odkupno ceno 415,45 evra. Državna pomoč je zaradi vedno cenejše tehnologije vsako leto nižja za 7 odstotkov, česar ministrstvo za gospodarstvo ni naredilo na pamet, saj se stroški v tej industriji zmanjšujejo celo po 9 odstotkov na leto. Še pred dvema letoma, denimo, je bilo za en kilovat moči treba odšteti okoli 5000 evrov, zdaj pa je strošek padel na 3000 evrov in celo nižje.
Država s shemo pomoči za zdaj podpira vse tehnologije za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov, tako fotovoltaiko kot termalno in biotehnologijo. »Izračunali smo, koliko stroškov ima investitor, če hoče proizvesti megavatno uro iz sončne energije ali biomase, in jo pošteno plačamo,« razlaga Silvo Škornik iz sektorja za razvoj energetike v direktoratu za energijo ministrstva za gospodarstvo. »Ker različne tehnologije zahtevajo različne stroške, je tudi podpora različna. Vlagatelji imajo ne glede na izbrano tehnologijo v petnajstih letih približno enak donos, ali se jim bo naložba povrnila, pa je odvisno predvsem od tega, kako so projekt zastavili: kako velik je, kako drago tehnologijo so kupili, koliko so plačali izvajalcem in ali imajo lastne površine za namestitev sončnih celic. Nekaterim se vložek z obljubljenim donosom povrne že v osmih ali dvanajstih letih, drugi bodo morda že pred iztekom petnajstletnega obdobja hoteli elektriko prodati na trgu, ker bodo zanjo dobili več od pogodbeno zagotovljene cene.«
Sončna elektrarna je lahko dober posel
Za postavitev sončnih elektrarn se odločajo tako podjetja kot posamezniki. Država po pravilih državne pomoči tistim, ki so prejeli nepovratno spodbudo za proizvodnjo »zelene« elektrike, zniža zagotovljeno odkupno ceno, ker dvojne subvencije niso dovoljene. »Podpora ne sme preseči vlaganj,« dodaja Silvo Škornik. »Idealno bi bilo, če bi ljudje gradili toliko sončnih elektrarn, kolikor elektrike porabijo, saj bi se proizvodnja razpršila na mesta, kjer se porabi. Sončne elektrarne se splača postaviti tudi na strehe tovarn, ki imajo v petnajstih letih zagotovljeno ceno elektrike, po tem obdobju pa imajo svojo elektriko iz že amortizirane elektrarne zastonj, medtem ko bi jo morale na trgu kupovati po precej višji ceni kot danes. Kaj se komu splača, je odvisno od tega, kdo je in zakaj gradi elektrarno, medtem ko imajo spretnejši še večji donos.«
Sončne elektrarne so vsekakor posel tako za državo, ker elektrike ne proizvaja iz fosilnih goriv, za razvijalce in prodajalce »zelene« tehnologije, kakor tudi za investitorje, ki imajo nekaj večji donos od tistega, ki bi ga dobili pri banki. Treba pa je upoštevati, da gre za realen posel v realnem svetu in ne za naložbo, ki bi se povrnila čez noč. Denar za spodbude ne gre iz proračuna, ampak je država uvedla prispevek na ceno električne energije, ki jo plača končni porabnik: bodisi fizična oseba bodisi gospodarska družba, kar vpliva tako na standard gospodinjstev kot na konkurenčnost gospodarstva. Ker je pridobivanje elektrike s fotovoltaiko najdražje, poleg tega nadpovprečne proizvodnje iz sončnih elektrarn, ker za to nimamo pogojev, ne moremo doseči, ministrstvo za gospodarstvo razvoj sončnih elektrarn spodbuja z določeno mero razuma. Kako bo s spodbudami v prihodnje, torej ali bo katera večja in druga manjša, pa bo opredelil nastajajoči akcijski načrt o obnovljivi energiji.
