Slovenija je kot država proizvajalka modulov izjemno napredna in po zaslugi proizvajalca Bisol iz Prebolda v svetovnem vrhu. V svetu – v naši državi pa z velikim zaostankom – postaja sončna energija vse pomembnejši partner pri pridobivanju elektrike. Cilj proizvajalcev fotovoltaičnih modulov je, da bi do leta 2020 zadovoljili kar 12 odstotkov potreb po električni energiji, kar bi bilo, kot pravijo strokovnjaki, z obstoječo tehnologijo mogoče že danes. Vendar se je treba postavljanja modulov lotiti s premislekom. Tudi glede prostorske umestitve, predvsem pa ne brez potrebnih ekonomskih izračunov.
Samo kot primer. Pred časom sem se pogovarjal s kvazistrokovnjakom za energijsko učinkovitost, ki mi je razlagal o bodočnosti sončnih elektrarn in o tem, kako je treba izkoristiti vse možnosti, in mi slikal načrte, da bi pameten kmet na jablane obesil sončne panele in tako pridobival električno energijo. Priložnost, ki se ne smemo zamuditi. In jaz sem si slikovito predstavljal neko ekološko kmetijo, ki stoji na vrhu hriba in ima okoli in okoli same celice. Grozljivo. Ampak to so nesmisli, ki jih predstavljajo neuki ljudje, s čimer fotovoltaiki naredijo več škode kot koristi.
Realnost je povsem drugačna. Nikoli se ne bom zavzemal za uzurpacijo zelenih površin s sončnimi celicami, vsekakor pa je več kot smiselno na velike strešne površine namestiti fotonapetostne module. Ki ne motijo okolice, predstavljajo trdno in kvalitetno streho, kar se je dokazalo tudi ob nedavni orkanski burji na Primorskem, hkrati pa proizvajajo električno energijo. In taka – če lahko uporabim ta izraz – sonaravna umestitev je najbolj optimalna. Država bi morala torej ciljno usmerjati in pospeševati namestitev modulov na velike strešne površine; na šole, tovarne, tudi velike kmetijske objekte, vsepovsod, kjer lahko dosežemo racionalno in ekonomsko upravičeno pridobivanje elektrike. Če pa bomo začeli »sejati« module po kmetijskih zemljiščih, bomo dosegli skoraj podoben učinek, kot če bi se začeli zavzemati za popolno poselitev kmetijske zemlje.
Ob vsem tem seveda ne gre zanemariti vodnih, jedrskih ali vetrnih elektrarn, predvsem pa ne smemo zanemariti energetske učinkovitosti objektov in nenazadnje energetsko učinkovitih električnih naprav ter različnih sistemov ogrevanja s toplotno črpalko. In tako naprej, da ne naštevam vsega po vrsti. Za letošnje poletje vremenoslovci sicer napovedujejo hladno in dokaj deževno vreme, kljub temu pa ne smemo pozabiti na prejšnja leta, ko je vročina dobesedno parila zemljo in ljudi. In potem smo se reševali s povečano uporabo klimatskih naprav, da je ponekod v Evropi prišlo do električnih mrkov. Porabo elektrike za hlajenje pa je mogoče zmanjšati z dobro izoliranim objektom in energijsko varčno klimatsko napravo. In še bi lahko našteval.
Če hočemo rešiti naš ubogi planet, ne smemo staviti le na enega konja, na primer na sončno ali vetrno energijo, na jedrsko ali katero drugo, staviti moramo na celovitost ukrepov. Kot bi rekel Martin Strel, ki je plaval po Amazonki, tudi na gozdove ob tej reki, Lučka Kajfež Bogataj pa bi dodala, da naravi največ škode delamo z nespametnim kmetovanjem in prekomerno ter neusklajeno rabo vode za namakanje. Le v sinhrono celoto povezani posamezni ukrepi bodo dobili pravo vrednost.