Lase mi redno ježijo arhitekturni projekti s smrtno nevarnimi ter prepovedanimi stopniščnimi in balkonskimi ograjami (horizontalne linije), ki jih naše revije za »dobro« arhitekturo in notranjo opremo na široko in brez kritične distance predstavljajo. Čudijo in žalostijo me tudi ostri robovi pri notranji opremi – s kraljico morilskih ostrih robov, stekleno mizo, na čelu. Ne morem razumeti, da arhitekti, ki naj bi bili oblikovalci prijetnega in humanega okolja, v teh ostrih linijah ne vidijo nič nenaravnega, nenormalnega, nehumanega in neestetskega.
Pred kratkim sem si imel čast ogledati notranjost pediatrične klinike – prisežem, da sem se »držal nazaj« in nisem iskal napak. Skušal sem uživati, kolikor je v bolnišnicah sploh mogoče, v novi sodobni stavbi. Vendar sem ujel neljubo podrobnost, ki me je spravila v slabo voljo. Videl sem klasičen radiator, ki je za bolnišnice strogo prepovedan, saj ga ni mogoče očistiti. Za bolnišnice so namreč obvezni radiatorji, ki na pogled spominjajo na stare litoželezne in jih lahko povsod očistimo. To je osnovno pravilo, ki bi ga morali poznati vsi projektanti, strojni inženirji in arhitekti. V tem primeru tega niso »vedeli«. Sprašujem se zakaj. So tako neumni ali pa tako pokvarjeni, da so za prgišče evrov dali iz rok neustrezno blago? Vseeno je, kakšen je dejanski vzrok (razlika v ceni je 20 odstotkov vrednosti več sto radiatorjev). V vsakem primeru so gospodje krivi, in če bi bil naročnik jaz, bi projektanti (nadzorniki in izvedenci na tehničnem pregledu) iz svojega žepa ali zavarovalne police zamenjavo radiatorjev takoj plačali.
Žličarjeva na preizkušnji
Za finale poletne slabe volje pa je poskrbela informacija, da so na novem onkološkem inštitutu našli »železo« v vodi. To je tista bolnišnica, v kateri projektanti niso znali narediti primerne fasade, v kateri porabijo preveč energije za ogrevanje in hlajenje, v kateri je v vodi salmonela, skratka, tam, kjer je vse drago plačano, pa nič ne deluje, kot bi moralo. Za vse te nepravilnosti še nihče ni odgovarjal. Krivec je nedvomno na strani strokovnjakov, gospodov inženirjev, ki so takšno packarijo narisali in dovolili, da je šla v uporabo. Dejstvo, da so za vodovod uporabili pocinkane cevi, je primer vrhunske nestrokovnosti, neumnosti, pokvarjenosti in ignorance.
Če se je namreč pri slabših radiatorjih dalo kaj ukrasti, je razlika v ceni pri pocinkanih ceveh minimalna. Stanejo skoraj toliko kot sanitarno primerne cevi, ki jih je na trgu na pretek. Uporabili bi lahko na primer bakrene cevi, s katerimi so opremljene več sto let stare hiše v Veliki Britaniji in še vedno delujejo: baker je treba prevleči s sanitarno neoporečnim netopnim oksidom. Možno je vgraditi tudi večplastne cevi; najbolj se uporabljajo tiste s tremi plastmi: plastika, aluminij in spet plastika. Te cevi režemo ročno s škarjami, spajamo pa jih s posebnimi kleščami. To je veliko lažje in hitrejše kot izvajanje napeljave s pocinkanimi cevmi, ki jih je treba žagati in navoje vrezovati v jeklo. Obstaja še tretja možnost, ki je zagotovo najboljša: do razdelilnih omaric vodo pripeljemo z večjimi večplastnimi ali bakrenimi cevmi, od omaric pa jo do vsakega porabnika peljemo v zelo »mehkih« fleksibilnih plastičnih ceveh, ki so v zaščitni orebreni cevi. Te so videti enako kot cevi za elektriko. Tako se izognemo tlačnim padcem pri izlivnih mestih. Če pride do okvare (predrtja) kake cevi, dovod zapremo z ventilom, cev pa (ne da bi razbijali tla in stene) hitro in poceni zamenjamo.
Pocinkana cev
Na gradbiščih, kjer delam, se pocinkane cevi sploh ne smejo uporabljati (izjema je razvod vode za primer požara). So sanitarno oporečne in neprimerne za vodovod za pitno vodo, kar bi projektanti in zdravstveni inšpektorji morali vedeti. V njih se topita zdravju škodljiv cink in jeklo, ki korodira v rjo, ta pa tudi ni prav zdrava. Tako cev propada in začne puščati – po petnajstih, dvajsetih ali tridesetih letih, skratka, slej ko prej. In kaj storiti potem? Cevi je treba zamenjati. Problem je v tem, da napeljave vodimo »nevidno« – skrijemo jih v zidove in tla. Zato so gradbena dela za zamenjavo cevi veliko dražja in dosti bolj neprijetna kot zgolj menjava cevovodov.
Zaradi takih nevšečnosti so se v Franciji odločili, da morajo biti vse napeljave položene »vidno« – torej ne smejo biti skrite v stene in tlake. To na pogled ni tako lepo, vendar so popravila hitra, poceni in učinkovita. Če pa vodovodne cevi že zabetoniramo, moramo uporabiti trajne in sanitarno neoporečne materiale. Povsem nelogično je v stavbo, ki naj bi jo uporabljali več kot sto let, vgraditi napeljave, katerih življenjska doba je dvajset let.
Prav zaradi problemov pri menjavah dotrajanih pocinkanih cevi so razvili posebno rešitev. Notranjost cevi prevlečemo s posebno plastiko, ki zagotavlja tesnost in sanitarno neoporečnost. Postopek ni poceni, a je veliko cenejši kot razkopavanje in krpanje objekta. To storitev ponujam tudi sam. Gospa Žličar bo deležna posebnega popusta (če bom seveda izbran na javnem razpisu), SCT-ju pa storitev ponujam kot predujem.
Gospa Žličar ob prevzemu funkcije direktorice onkologije verjetno ni pričakovala, da bo potrebovala magisterij iz ekonomije, gradbeništva in strojnih napeljav, če bo želela voditi to ustanovo. Zato ji dopisno pomagajmo, saj se je znašla v sila nenavadnem položaju: vse je narejeno »po projektu«, a kljub temu ne deluje, kot bi moralo, nihče ni kriv, čeprav je vse narobe. In če že ugotovijo, kaj je narobe, noče popravil nihče plačati. Izvirni greh je neobstoj sistema zagotavljanja kakovosti in odgovornosti v tehničnih strokah. Ali ni nenavadno, da zdravniki zdravijo napačno, a jih brani ceh in nihče ni kaznovan? Ali ni nenavadno, da inženirji delajo napačno (zaradi njihovih napak lahko celo kdo umre), pa se zadeva »pokrije« s pravimi papirji in nihče ni nič kriv? In ali ni potem nelogično, da nam prodajalec pokvarjen avto takoj zamenja ali popravi, in to ne da bi se izgovarjal, da je avto »narejen po projektu«?
Pred leti je v Sloveniji inženir iz ZDA (poročen s Slovenko) investitorjem ponujal možnost racionalizacije gradnje. Cena te storitve bi bila samo nekaj odstotkov realiziranih prihrankov. To je bila zelo ugodna ponudba, a racionalnost v Sloveniji očitno ni doma. Gospod ni dobil nobenega posla, saj pri nas vsi vse vedo in dobro delajo. Pobral je šila in kopita ter odšel nazaj v ZDA, kjer ima dela dovolj. Tudi sam sem več ministrstvom že ponudil tovrstne usluge,
pa niso nikogar zanimale, saj takšen ponudnik v sistemu javnih naročil nima kaj iskati. Je pa zato na tem področju dovolj dela v zasebnem sektorju, kjer svet še ni obrnjen na glavo.