Davek na nepremičnine je eden najstarejših davčnih prihodkov, njegova osnovna funkcija pa je zagotavljanje sredstev za financiranje lokalne ravni. Razlog sprejema novega zakona o davku na nepremičnine je, po mnenju predlagateljev, zagotovitev pravičnosti in solidarnosti, po kateri naj se davčno breme, seveda v okviru družbenega konsenza, sorazmerno porazdeli glede na kazalnike bogastva. Drugače povedano: tisti, ki imajo več bogastva, naj plačajo več davka, in nasprotno.
Poglavitna sprememba z uvedbo davka na nepremičnine je po predlogu zakona ta, da z uvedbo davka na nepremičnine nehajo veljati: sistem nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, davek na premoženje in pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest. Davek od nepremičnin je v celoti prihodek občin. S tem pa naj bi se zagotavljalo boljše življenje v občinah.
Prehodno leto 2011
Leto 2011 bo prehodno leto, saj je za to leto davčne stopnje določila država in jih občine ne bodo mogle spreminjati. V letu 2012 bodo občine lahko same določale višino davčne stopnje, ki pa ne sme biti nižja od 0,03 odstotka posplošene tržne vrednosti nepremičnin. Davčna stopnja navzgor ni omejena, kar pomeni, da jo lahko občine poljubno določijo.
Predmet obdavčitve so nepremičnine v Republiki Sloveniji. Zavezanec za plačilo davka je lastnik nepremičnine. Davčna osnova je 80 odstotkov posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičnini v registru nepremičnin prvega januarja leta, za katero se odmerja davek. Davčno stopnjo, ki je lahko različna glede na različne nepremičnine, določa občina, kot rečeno pa ne sme pa biti nižja od 0,03 odstotka posplošene tržne vrednosti nepremičnin.
Zakon o davku na nepremičnine določa, da občina lahko določi različne stopnje za naslednje skupine nepremičnin: stanovanjske nepremičnine, poslovne nepremičnine, industrijske nepremičnine, nezazidana stavbna zemljišča, kmetijska in gozdna zemljišča ter druge nepremičnine.
Oprostitev plačila davka je predvidena za: nepremičnine, ki so javno dobro državnega ali lokalnega pomena; kulturne spomenike; objekte s pripadajočim zemljiščem, ki so namenjeni diplomatskim in konzularnim predstavništvom, z izjemo konzulatov, ki jih vodijo častni konzularni funkcionarji; objekte s pripadajočim zemljiščem v lasti mednarodnih organizacija ali njihovih predstavništev, če tako določajo mednarodne pogodbe, ki veljajo za Republiko Slovenijo; in objekte s pripadajočim zemljiščem, namenjenim za opravljanje verskih obredov.
Primer
Za boljšo predstavo lahko vzamemo primer, ko ima lastnik hišo, ki je vredna 200.000 evrov. Davčna stopnja je 0,03 odstotka (minimalna), davek se bo odmeril od davčne osnove 160.000 (80 odstotkov posplošene tržne vrednosti) in bo znašal 48 evrov na leto (0,03 odstotka od 160.000 evrov = 48 evrov). Seveda se ta znesek hitro dvigne na 89,60 evra, če zvišamo davčno stopnjo na 0,056 odstotka, kot je za leto 2011 predpisana za občino Koper.
Predlog zakona ima nekaj pomanjkljivosti, ki bi jih po mojem mnenju moral zakonodajalec odpraviti. Zakon predvideva, da se bodo odločbe o plačilu davka izdajale tistim, ki so kot lastniki zavedeni v registru nepremičnin. Če se med tekočim letom lastništvo nepremičnine spremeni, mora lastnik to spremembo prijaviti v register, sicer bo odločba o odmeri davka naslovljena nanj, ne na njegovega pravnega naslednika (kupca, obdarjenca…). Podatki bi se morali samodejno osveževati iz uradnih evidenc, kot je na primer zemljiška knjiga.
Problem je tudi davčna stopnja, ki ni omejena navzgor. Predlagatelji zakona navajajo, da davek naj ne bi bil višji od sedanjega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Nobeni občini pa ni preprečeno, da bi dvignila davčno stopnjo na 1 odstotek ali celo višje.
Predlog zakona določa konverzijo terjatve v lastniški delež na nepremičnini. Občina lahko z davčnim dolžnikom sklene dogovor o konverziji zapadlega in neplačanega davka na nepremičnini v lastniški delež občine na tej nepremičnini. Osebno se mi zdi določba zelo nevarna, saj predstavlja grožnjo, da bodo občine, kot ekonomsko močnejša stran, pritiskale na ljudi, da naj z njimi sklepajo sporazume, če ne bodo imeli plačane davčne obveznosti.
Pravica do odmere davka in pravica do izterjave davka zastarata v desetih letih. Zakon o davčnem postopku določa petletne roke. Zakaj zakon o davku na nepremičnine določa desetletne roke? Ne vem. Vsekakor pa me zapis predloga zakona, kot je objavljen, skrbi z vidika varstva lastnikov nepremičnin. Upam, da bo v času sprejemanja zakona prišlo do sprememb.
