Centralni sesalni sistem poleg suhih nečistoč omogoča tudi mokro sesanje in je daleč najbolj uporaben sistem, saj od uporabnika ne zahteva nobenega vzdrževanja v smislu čiščenja ali praznjenja zbiralne posode. Med sesanjem s klasičnimi sesalnimi aparati se v prostor vrne tudi do 27 odstotkov vsesanega prahu. To povzroča smrdenje, dokler se segret prah ne poleže, zato je treba odpirati okna. Tako pa se izgublja toplota. Pri centralnem sistemu sesanja se prah v prostor ne vrača, kar je dobro predvsem za osebe z alergijami.
Montaža centralnega sesalnega sistema
Za sesanje uporabljamo fleksibilno cev, dolgo sedem do devet metrov. Sistem deluje na tri osnovne načine: cev se vključi samodejno, ko jo povežemo z vtičnico, sistem zaženemo s pomočjo gumba na cevi ali z daljinskeim upravljavcem.
Sesalne vtičnice so razporejene po celotni hiši na način, ki omogoča kar najbolj kvalitetno sesanje posameznega prostora in vseh vogalov v objektu. Ponavadi so vgrajene v zid, običajno v višini električnih vtičnic, po potrebi pa se vgradijo na poljubno višino in lokacijo.
Cevni instalacijski sistem je izveden iz PVC-cevi s premerom 50 milimetrov, ki so vgrajene v zidove in tla. V stanovanjskih objektih običajno poteka ena vertikala v zidu iz ene etaže v drugo etažo na sredi stanovanjskega objekta, večino preostalih cevi pa se polaga horizontalno na betonsko ploščo (pod estrih) ali pod strop, če so stropi spuščeni.
Sesalna enota
Sesalna enota je sestavljena iz ohišja in snemljivega zbiralnika za nečistoče. Pritrjena je na zidu v pomožnem prostoru, izpuh zraka pa je napeljan iz objekta skozi izpušno rozeto ali v zračnik dimnika. Za vgradnjo vodnega sesalnega sistema mora biti na mestu priklopa sesalne enote tudi vodni priključek, v primeru avtomatskega praznjenja zbiralne posode pa tudi odtok v kanalizacijo.
Pri izbiri sesalne enote je treba upoštevati različne dejavnike: velikost objekta, število etaž, želeno število vtičnic, dolžino cevne napeljave…